Kitajski predsednik v Indiji: sorodne duše na nasprotnih straneh Himalaje

Do obiska je prišlo v trenutku, ko sta obe sili prepričani, da se prav na azijskih tleh rojeva nova svetovna ureditev.

Objavljeno
17. september 2014 18.32
INDIA-CHINA-POLITICS-DIPLOMACY
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Obisk kitajskega predsednika v Indiji se je danes začel s praznovanjem rojstnega dneva. Xi Jinping je naprej pripotoval v Ahmedabad, glavno mesto Gudžarata. Tam ga je pričakal premier Narendra Modi, ki ni prav nič skrival namena, da svoj 64-ti rojstni dan izkoristi kot priložnost za osebno zbližanje z voditeljem sosednje države, v kateri istočasno vidi tekmeca in partnerja.

Modi je zjutraj najprej obiskal svojo mater, se obredno dotaknil njenih stopal, ona pa je z rokama objela njegovo glavo in ga ob rojstnem dnevu blagoslovila. Indijski premier je bil tako pripravljen, da se sestane s kitajskim gostom v pričakovanju, da mu bo ta ob protokolarnih darilih prinesel tudi največje rojstnodnevno darilo: 100 milijard ameriških dolarjev naložb, s katerimi bodo v prihodnjih petih letih zgradili več industrijskih parkov in pristanišč ter na tisoče kilometrov super hitrih železniških prog in avtocest.

In čeprav zvenijo ta pričakovanja dokaj neskromno, je treba pričakovati, da bo med obiskom ena glavnih Xijevih misij prav povečanje kitajske prisotnosti v indijski industriji, v katero sta do zdaj največ vložili Poljska in Malezija. Potem ko je med nedavnim Modijevim bivanjem v Tokiu Japonska Indiji obljubila za 35 milijard dolarjev naložb, pa seveda ni nikakršnega dvoma, da bo Kitajska, ki je v minulih 14 letih v Indijo vložila komaj 400 milijonov dolarjev, segla globlje v žep in ponudila precej večjo vsoto, ki ji bo omogočila, da bo na indijskih gospodarskih tleh prisotna vsaj toliko, kolikor je sicer prisotna na politično-strateškem področju.

Dvostranska izmenjava med sosednjima silama se je povečala na 66 milijard dolarjev, vendar pa so iz New Delhija že nekajkrat zagrozili, da bodo svoj presežek nadoknadili z zvišanjem uvoznih taks za določene izdelke, kot so avtomobilski deli in farmacevtski program, če ne bodo kitajski proizvajalci privolili v to, da odprejo tovarne v Indiji.

Xi je prvi kitajski predsednik države, ki je po dolgih osmih letih pripotoval na obisk v Indijo. Ker je bil Modi na Kitajskem petkrat, in to v času, ko je bil premier Gudžarata, in ker sta se državnika junija srečala tudi na zasedanju BRICS (bloka, ki ga sestavljajo Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), se že zdaj dobro poznata. Če bi sodili po nacionalističnih načelih njune politike, pa se tudi zelo dobro prepoznavata.

Eden od kazalcev, da odnosi vzdolž 3380 kilometrov dolge meje niso neoporečni, pa je bila tudi odpoved podpisa sporazuma o liberalizaciji vizumov, ki so ga pripravili za to priložnost. Indijska stran je namreč sklenila to točko umakniti z dnevnega reda, vse dokler ne bo Kitajska prenehala izdajati potna dovoljenja prebivalcem Arunčal Pradeša, ki ga ima Indija za svoje ozemlje.

Samo nekaj dni pred Xijevim prihodom v Ahmedabad, se je 230 kitajskih in 130 indijskih vojakov gledalo prek puškinih cevi na območju Čumar v vzhodnem Ladakhu, ki ga ima Indija za svoje ozemlje. Kitajski vojaki so tam pripravljali vse potrebno za gradnjo ceste, dolge blizu 2000 kilometrov. Ko so indijski vojaki uničili začasno traso, ki so jo pripravili kitajski buldožerji, je prišlo do medsebojnih groženj s silo, ki pa se na srečo niso uresničile.

Kot v dodatno opozorilo, da so odnosi med obema sila dokaj zapleteni, pa so se v New Delhiju pred kitajskim veleposlaništvom zbrali Tibetanci, odeti v zastave s snežnim levom (simbolom tibetanske neodvisnosti), skupina, ki se imenuje Študenti za svobodo Tibeta, pa je Narendri Modiju poslala peticijo, v kateri od njega zahteva, naj se med pogovori s Xijem ne izogne krizi na Tibetu.

Modi pa je nameraval storiti prav to, kajti, čeprav je med predvolilno kampanjo obljubljal trdno stališče do Kitajske, je bil glavni razlog za to, da je tako prepričljivo zmagal na letošnjih volitvah, obljuba, da bo spodbudil indijsko gospodarsko rast in se osredotočil na zvišanje življenjske ravni za večino indijskega prebivalstva, ki šteje 1,2 milijarde ljudi.

Tuji analitiki opozarjajo, da je Indija v odnosih do Kitajske danes v podobnem položaju, v katerem je bila Kitajska v odnosih do Japonske v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bili v Pekingu zainteresirani predvsem za japonske naložbe, glede ozemlja in meja pa so bili pripravljeni sprejeti skrajno pragmatične rešitve.

Naslednji pomemben motiv za indijsko obračanje proti Kitajski pa se skriva v spoznanju, da se unipolarni svet približuje svojemu koncu, trdi Zarovar Daulet Singh, soavtor knjige »Indijsko-kitajski odnosi: vprašanje meje in več«. Prav zato, ker ima Modi izrazito azijsko-centristični pogled, bo veliko prej pripravljen zavrniti ameriško izolacijo Kitajske, kot je bil to primer z njegovim predhodnikom Manmohanom Singhom. Modi je v zunanji politiki bolj agresiven, pravi omenjeni avtor, zato pa tudi bolj pripravljen na smele poteze v občutljivih vodah.

Najočitnejša povezava med Xi Jinpingom in Narendro Modijem pa je skupno prepričanje, da se nova svetovna ureditev pravkar kroji na azijskih tleh. Kitajski predsednik je v Indijo pripotoval v okviru južnoazijske turneje, med katero je najprej obiskal Šrilanko, nato pa Maldive, in tudi tam se je veliko govorilo o razširitvi tistega, kar Kitajci imenujejo »pomorska svilna cesta«, kar pa je pravzaprav vse večja kitajska prisotnost v Indijskem oceanu. Iz te vizije ni znanih kaj dosti podrobnosti, vendar pa se nanaša na povezovanju pomorskih tras v širok gospodarski lok, ki bi med seboj povezal Indijski in Tihi ocean. Kako bo to sprejela Indija, ki ne more spregledati pomena takšne združitve, se bo pokazalo med Xijevim bivanjem v Indiji. A najprej je na vrsti rojstnodnevna svečka. Si bosta Modi in Xi zaželela isto, ko bosta pihnila vanjo? Se bo prav iz te želje rodilo nujno partnerstvo ali rivalstvo? Ali, kar je še najbolj verjetno, oboje?