Tiskane izdaje
Ljudje so v torek spet peli in plesali po ulicah Pjongjanga, medtem ko je severnokorejska ljudska vojska slavila svoj 85. rojstni dan, vodja Kim Džong Un pa je, kakor trdijo južnokorejski mediji, osebno nadziral vojaške manevre ob pristanišču Vonsan na vzhodu države. V zraku je ostajal vonj po smodniku, saj je skoraj 400 težkih topov streljalo s pravim bojnim strelivom.
Kljub vsemu je to pomenilo, da so se napetosti na Korejskem polotoku začasno umirile, saj grmenje granat, tudi če so prave, ni isto kakor izstrelitev medcelinskega projektila ali preskus še ene atomske bombe.
Ameriška jedrska podmornica USS Michigan je prav na ta dan priplula v južnokorejsko pristanišče Busan, letalonosilko USS Carl Vinson in njeno bojno flotiljo pa tam pričakujejo v četrtek. Zato nevarnosti, da bi se začela vojna, še ni konec, toda za zdaj lahko ugotavljamo, da so razmere pod nadzorom.
Vprašanje je samo, pod čigavim nadzorom.
Za povečavo kliknite na grafiko
Brez dvoma sta na Korejskem polotoku te dni najpomembnejša akterja ZDA in Kitajska. Lahko bi rekli, da sta to konkretno predsednika Donald Trump in Xi Jinping, in čeprav se v javnosti vedeta, kakor da sta med prvim srečanjem v letovišču Mar-a-Lago odkrila medsebojno »dobro kemijo«, se kitajsko-ameriški odnosi lomijo na severnokorejskem hrbtu in so precej odvisni od tega, ali bo Kim Džong Un do konca držal roke v žepih in ne bo pritisnil petelina na jedrskem orožju.
Trump in Xi se strinjata samo o nečem, in sicer oba zahtevata, naj se Severna Koreja odreče jedrskemu in raketnemu programu. Težava je, da je to edina zahteva, v katero Kim Džong Un ne bo privolil. Vse drugo, kar je povezano s tem ključnim vprašanjem − kako preprečiti nove jedrske poskuse, ali je treba zrušiti režim v Pjongjangu in kako odločno je kdo pripravljen ukrepati, če ve, da s tem tvega začetek druge korejske vojne −, so teme, o katerih se bosta kitajski in ameriški predsednik težko strinjala. Zato je popolnoma jasno, da je prihodnost njunih odnosov odvisna od Severne Koreje. Prav tako je jasno, da sta se partnerstvo in tekmovalnost med Pekingom in Washingtonom znašla na zelo spolzkem terenu, na katerem lahko kadar koli zdrsneta v katero koli smer.
Razmere se zato zdijo zelo negotove in prav takšno stanje, vsaj kadar govorimo o vzhodni Aziji, je temeljna značilnost prvih stotih dni mandata Donalda Trumpa.
Toda negotovost ni nujno tudi nepredvidljivost. Na podlagi vsega, kar se je do zdaj zgodilo, lahko zagotovo predvidimo, da bo Trump igral svojo igro do samega roba vojaškega spopada, ki bi, če bi se zgodil, precej bolj ogrozil vse segmente kitajskih interesov kakor Ameriko.
Severna Koreja namreč še ne more poslati svojih bojnih konic vse do ameriške celine in bi, preden se ji na glavo usujejo ameriške rakete ali celo atomska bomba, lahko ogrozila samo varnost 28.000 ameriških vojakov, nastanjenih v oporiščih v Južni Koreji.
Toda Kitajska spet resno razmišlja o vseh možnih vojnih scenarijih, in če sklepamo po podrobnostih, o katerih razpravljajo njeni vojaški strokovnjaki, lahko ugotovimo, da sploh ne izključuje uporabe vojaške sile kot morebitnega razpleta trenutne drame.
Foto: Yonhap/AFP
Upokojeni general kitajske vojske Wang Haiyun v članku, objavljenem v vojaškem glasilu, ugotavlja, da je zdaj popolnoma vseeno, od kod grozi nevarnost, od ZDA, Južne ali Severne Koreje. Zdaj je pomembno le to, piše Wang, da se Kitajska čim hitreje pripravi na vojno širših razsežnosti, da bi preprečila katastrofalni vpliv kemičnega ali jedrskega orožja na njeno prebivalstvo ob meji ter zaščitila lastno družbeno stabilnost.
Wang pravi, da bi bilo treba ustanoviti »mednarodna begunska taborišča v Severni Koreji, da bi preprečili prihod vala beguncev na kitajska tla«, ter tako razkriva, da predvideva zelo hiter padec severnokorejskega režima, če bi se vojna res začela.
Tudi drugih kitajskih analitikov usoda Severne Koreje pravzaprav ne zanima, razen v kontekstu kitajske varnosti. Mnogi so celo odkrito nestrpni do Pjongjanga in ne izključujejo tega, da bi donedaven zaveznik lahko postal kitajski sovražnik. Očitno je, da so kitajska javnost ter politični in vojaški krogi globoko razočarani nad tem, da Severni Koreji ne zadostujejo varnostna zagotovila Kitajske, ampak da Pjongjang vztraja pri provokativnem kopičenju lastnega jedrskega in raketnega orožja. Zato se zdi, da je popolnoma izključeno, da bi bila Kitajska v kakršnih koli okoliščinah pripravljena ponovno vojskovati se za rešitev komunistične sosede, kakor je to počela od leta 1950 do 1953 in takrat žrtvovala nekaj sto tisoč svojih vojakov.
To še vedno ne pomeni, da sta Peking in Washington uskladila svoje politične poglede. Xi Jinping in Donald Trump se pravzaprav posredno bojujeta za vodilni položaj pri tem vprašanju, v boju pa je kitajsko politično vodstvo zmagovalo, vse dokler so se bojevali znotraj organizacije OZN, azijska sila pa je lahko delovala kot mirovnica in krotiteljica severnokorejske jedrske pošasti. Toda ko je Trump v ponedeljek zbral veleposlanike držav članic varnostnega sveta OZN v Beli hiši ter je srečanje postalo celo nekoliko zasebno, potem ko jih je povabil na kosilo skupaj z njihovimi zakonskimi partnerji, se je tako brez dvoma pokazalo, kje je središče moči in kje bodo odločali o tem, ali bo eno od najnevarnejših žarišč na svetu ostalo samo zelo vroče ali se bo spremenilo v žive plamene.
Ko je nekdanji ameriški predsednik G. W. Bush leta 2002 zarisal »os zla« od Iraka čez Iran do Severne Koreje, je zadnjo točko, pravijo nekateri ameriški viri, izbral samo zato, da ne bi tarča postale samo muslimanske države. Trump zdaj začenja prav s to točko, in to niti najmanj po naključju.
»Dosedanjega stanja na Korejskem polotoku ni več mogoče vzdrževati,« je Trump opozoril veleposlanike na kosilu v Beli hiši. Kitajsko čaka pomemben izpit. Kako spremeniti neposredno soseščino, toda tako, da bi vse kljub vsemu ostalo enako?
