Mednarodna skupnost je zaznamovala 37. dan, odkar se je severnokorejski vodja zadnjič pojavil na televizijskih zaslonih. Ko je v petek državna tiskovna agencija KCNA objavila, da so v Palači sonca Kamsusan, kjer se dvigujeta spomenika njegovega dedka Kim Il Sunga in očeta Kim Džong Ila, njuni balzamirani trupli pa ležita pod kristalnimi sarkofagi, v voditeljevem imenu položili košaro s cvetjem, so se nadaljevala ugibanja o tem, ali je Kim Džong Un v zdravstveni ali politični nemilosti.
Zopet se je oglasil »zanesljiv vir« brez imena in priimka, ki je za tiskovno agencijo Reuters povedal, da ima mladi voditelj popoln nadzor nad državo in ima v resnici poškodovana gleženj in koleno. Med vojaško vajo, ki se je je udeležil tudi sam, si je nategnil kite. »Generalom je ukazal, naj sodelujejo v manevrih, in se je tudi sam plazil, tekel in se prevračal ter si tako nategnil ligamente,« je vir pojasnil novinarju.
Ugibanja o situaciji v Severni Koreji se vračajo na začetno sliko predebelega voditelja, ki je v skoraj treh letih, odkar je na oblasti, svojim 180 centimetrom višine in 90 kilogramom dodal veliko breme, ki je še posebej vidno na obrazu in okoli pasu. Ko ga je Kim Džong Il pripravljal za naslednika na oblasti, ga je spodbujal, naj več jé in pridobi na teži, da bo videti bolj veličastno. V državi, v kateri vitko telo ni povezano z zdravo prehrano in fitnesom, ampak je suhost posledica revščine in lakote, je debelost izenačena s politično močjo in pravico do vodilnega položaja.
Dekadenca partijskega vrha
Nekateri poznavalci Severne Koreje menijo, da vrh Delavske stranke ljudstvu ne želi pokazati Kima v slabem zdravstvenem stanju, saj je v režimu, ki je tako odvisen od ene osebe, voditeljevo zdravje osnovno zagotovilo za stabilnost. Odkrito povedati, da ima 31-letnik sladkorno, visok pritisk in putiko, bi bilo enako kakor priznati, da je prihodnost Demokratične ljudske republike Koreje prav toliko negotova, kolikor so nestabilne noge Kim Džong Una. Če je na letakih, ki so jih baloni v petek nosili prek 38. vzporednika, pisalo, da je ljubljeni vodja dobil vse te bolezni zaradi ekstravagantne hrane in dragih pijač, je razumljivo, da je severnokorejska vojska streljala v informacije, ki bi si jih povprečen državljan te države lahko tolmačil kot dokaz neznosne privilegiranosti in nedopustne dekadence partijskega vrha.
Odsotnost Kim Džong Una je priložnost za opazovalce severovzhodnega azijskega območja, da si ponovno zastavijo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi Severna Koreja na hitro ostala brez človeka, ob katerem se pletejo miti o nepremagljivosti in superiornosti komunističnega režima.
V ugibanja je vključena tudi Kimova mlajša sestra Kim Jo Džong, o kateri nekateri trdijo, da je med bratovim okrevanjem prevzela vodenje države. Severnokorejski mediji so jo namreč označili za podpredsednico Delavske stranke, kar je visok položaj za 26-letno dekle pa tudi samoumevna stopnica za vzpon najbližjega člana družine na odgovoren položaj, na katerem deluje v podporo bratu.
Največji vir nestabilnosti v Severni Koreji in njeni okolici je prav to, da je v deželi z jedrsko oborožitvijo in vojsko z 1,2 milijona vojakov tako veliko stvari odvisnih od enega človeka. Podobno je bilo na Kitajskem v času Mao Zedonga, pa tudi v času, ko so Deng Xiaopinga imenovali »patriarh«, saj je prav on odločal o vsem, od gospodarskih do vojaških odločitev. Nihče ni bolj zaslužen za današnjo politično stabilnost te države kakor Deng, ki je postal prvi komunistični voditelj, ki se je prostovoljno umaknil v pokoj. Najprej je leta 1989 odstopil z najvišjega vojaškega položaja, leta 1992 pa se je umaknil iz političnega življenja.
Osnovna razlika med partijskimi sistemi Kitajske in Severne Koreje je kolektivno vodstvo, ki je po Dengu postalo institucija. Seveda bi hitra sprememba v partijskem vrhu tudi v današnjem Pekingu izzvala nemir. Pred dvema letoma so se razširile govorice, ko Xi Jinpinga, takrat podpredsednika republike in bodočega šefa partije, dva tedna ni bilo v javnosti. Ga je zagrabil išias ali se je pred partijskim kongresom pripravljal na obračun z nasprotniki velikih reform, so ugibali po kitajskih kuloarjih.
Eden od razlogov, zakaj Kitajska uspešno zavrača pot demokracije, je dejstvo, da je njen politični sistem po Dengu že dal skozi reforme, ki so nujne, da se »vladavina človeka« zamenja z moderno in vzdržljivo strukturo institucij. Eden od razlogov, zakaj Peking samoumevno zavrača zahteve hongkonških študentov in aktivistov, naj jim dovoli neposredne volitve za šefa lokalne vlade, je prav tako dejstvo, da kitajski partijski sistem deluje. Še več, v času, ko se zahodne demokracije trudijo pomiriti velika pričakovanja volivcev in omejene proračune, daje dobre gospodarske rezultate.