Tiskane izdaje
V sodobnem svetu je malo političnih srečanj, na katerih je naziv, s katerim sogovorniki naslavljajo drug drugega, najpomembnejši del pogovora. Ko so sporočili, da se bosta v soboto sestala Xi Jinping in Ma Ying-jeou, so najprej poudarili, da bosta drug drugemu govorila »mister«.
»Gospod« se po kitajsko dobesedno reče »tisti, ki je prvi rojen«, in to je častni naziv, ki so se mu na Kitajskem dolgo izogibali kot »kapitalistični navadi«. Partijci še naprej drug drugega naslavljajo s »tovariš« in »tovarišica«, vendar je »gospod« postal most med Kitajsko in zunanjim svetom, saj ta izraz poleg vljudnosti sporoča tudi nadideološko idejo sobivanja in vzajemne strpnosti.
Tokrat je še pomembnejše, da se besedna zveza »tisti, ki je prvi rojen« ne nanaša na državniški naziv. Xi je predsednik Ljudske republike Kitajske, Ma pa predsednik Republike Kitajske, toda ker strani ne priznavata druga druge, medsebojno naslavljanje s »predsednik« ni mogoče. Za LR Kitajsko je Tajvan samo ena od njenih pokrajin, za R Kitajsko pa je »veliko kopno« izgubljeno, vendar še vedno njeno ozemlje, tako da se je resničnost razdelila na dve izhodišči, s katerih Peking in Tajpej opazujeta dejansko stanje, s katerim se že več desetletij ne moreta sprijazniti in tega jasno povedati. Otok ne sme sam sebe poimenovati Republika Tajvan pa tudi Kitajska ne sme priznati, da je to po vseh merilih samostojna država. Tako je med njima že dolgo sklenjeno soglasje o nespremenjenem dosedanjem stanju, kar ni nič drugega kot politična iluzija narodne enotnosti, ki edina zagotavlja mir. Če bi Tajvan formalno razglasil neodvisnost, bi bila Kitajska, kakor je zapisano v vseh njenih dokumentih, med drugim tudi v zakonu o odcepitvi, prisiljena uporabiti vojaško silo.
Prvo srečanje po letu 1949
Xi in Ma se bosta sestala v Singapurju, in ne glede na to, kako bosta naslavljala drug drugega, bo srečanje veljalo za pomemben preboj političnega ledu. Žal nam je lahko samo, da se bo to zgodilo prepozno in v občutljivem političnem trenutku. Predsednika Kitajske in Tajvana se namreč še nista sestala, odkar se je leta 1949 končala štiriletna državljanska vojna z zmago Mao Zedonga in begom Čankajška, vodje Kuomintanga (Nacionalistične stranke), ki je vladal od konca cesarstva do prihoda komunistov na oblast, po koncu vojne pa pobegnil na otok.
Tudi ko so se odnosi dovolj normalizirali (in Ma je k temu precej pripomogel), da je blagovna menjava med obema stranema ob Tajvanski ožini presegla 200 milijard dolarjev letno, je ostal položaj 24-milijonskega otoka največje nerešeno politično vprašanje bistva kitajske državne identitete in širše regionalne varnosti.
Kitajska tiskovna agencija Xinhua je poudarila, da se bo Xi sestal s »tajvanskim voditeljem« kot generalni sekretar centralnega komiteja Komunistične partije, kar je v partijskem sistemu, ki vlada na Kitajskem, dejansko najvišji položaj. Toda Ma Ying-jeou od lani ni več predsednik Kuomintanga in edina funkcija, ki jo opravlja, je predsedniška.
Ne glede na to, kako ga bo kitajski partijski vodja naslavljal, bo to srečanje dveh predsednikov v težavah, ki ju združujejo in močno skrbijo. Gre za predsedniške volitve, napovedane za začetek januarja. Če se ne bo zgodil veliki čudež, bo na njih zmagala kandidatka opozicijske Demokratične napredne stranke (DPP) Tsai Ing-wen. Temeljna načela te stranke in čedalje glasneje izraženo razpoloženje javnosti kažejo, da si bo Tajvan prizadeval doseči večjo gospodarsko in tržno neodvisnost od LR Kitajske.
Skupne skrbi
Tsai Ing-wen je izjavila, da bo, če bo postala predsednica, odprta za sodelovanje s Kitajsko, vendar to gotovo ne bo niti najmanj podobno približevanju, ki ga je podpiral Ma. Poleg tega bi moralo Ma Ying-jeouja in Xi Jinpinga skrbeti stanje v Kuomintangu. Vladajoča stranka je odvzela kandidaturo svoji prvi izbranki Hung Hsiu-chu, ki ji zaradi nepremišljenih izjav mnogi pravijo »tajvanska Sarah Palin«. Kampanji se je nato pridružil predsednik Kuomintanga Eric Chu, ki volivcem, nezadovoljnim z Majevo politiko, ne more ponuditi nič novega, poleg tega nima dovolj časa, da bi primerno osmislil svoje nastope tik pred volitvami, do katerih je komaj dva meseca.
Kuomintang bi moral tudi v vlogi opozicije čim prej urediti razmere v lastnih vrstah, kar je verjetno najpomembnejše vprašanje, o katerem bi se Xi in Ma morala pogovarjati v Singapurju. Stranka, ki so jo premagali komunisti, nato pa se začeli zanašati nanjo kot na najpomembnejšega partnerja pri preprečevanju formalne odcepitve, je zdaj v razsulu, na Tajvanu pa ni druge politične organizacije, ki bi lahko delovala kot most za dialog s Pekingom.
Težko je napovedati, kako bo tajvanska javnost sprejela hitro odločitev Ma Ying-jeouja o tem, da se bo sestal s Xi Jinpingom. Tsai je izjavila, da se strinja z dialogom, vendar je obsodila nedemokratičen način odločanja o tako velikih in pomembnih korakih. Za velik del javnosti je to izraz velike šibkosti Kuomintanga in Tsai bi lahko tako pridobila še več glasov. Na čelu Tajvana se bo tako verjetno prvič znašla ženska. Za Peking je to preveč. Kako bo Xi poskušal preprečiti zgodovinsko dogajanje, bomo videli v Singapurju.
