Ko Facebook postane večji od največje televizije

Težavno razmerje med terorizmom in mediji je problematiziral tudi blejski strateški forum, ki je razprl vrsto dilem, vključno z medijsko svobodo in omejevanjem poročanja. Temo pojasnjuje Marko Milosavljevič, profesor novinarstva z ljubljanske FDV, ki je med drugim sodeloval na nedavni konferenci.

Terorizem in mediji so v težavnem razmerju, slednji so ključni za širjenje strahu, to hoče terorizem. Se mediji tega dovolj zavedajo?

Uvodoma je pomembna definicija terorizma. Ob vprašanju, kaj je terorizem, se je pokazala dilema, ko je, recimo, turški sogovornik, novinar Hürriyeta, predstavil uradno definicijo terorizma oziroma organizacij, ki jih Turčija definira kot teroristične. Nekatere od teh drugod niso prepoznane kot teroristične, njihova dejanja so legitimna; kar je v Turčiji morda prepovedano, je drugod dovoljeno. Podoben absurden primer je bila v 80. letih britanska prepoved neposrednega poročanja o aktivnosti organizacij, ki naj bi bile povezane z Iro, tudi Sinn Feina, ki je imel legalno izvoljene predstavnike v parlamentu. Hurdov zakon je določil, da je, denimo, BBC lahko pokazal samo sliko predstavnikov Sinn Feina, ne pa glasu. Njihove besede so brali sinhronizatorji. Definicije terorizma, terorističnih organizacij se torej spreminjajo. Eden najbolj znamenitih primerov je Nelson Mandela, še pod Thatcherjevo opredeljen kot terorist. To postavlja vprašanje, kaj sploh je terorizem, koliko posamezne države trenutno varnostno krizo uporabljajo za to, da opredeljujejo svoje nasprotnike oziroma etnične skupine kot teroriste.

In mediji?

Imajo vsaj dvojno dimenzijo: na eni strani so tradicionalni množični mediji, ki imajo redakcije, novinarje, tradicionalne spletne kanale, uporabniki so navajeni standardov in norm v smislu etičnih kodeksov; ve se, kaj se sme in kaj se ne sme. Drugače je na spletu in v družbenih medijih, kjer se tranformacije dogajajo tako hitro, da pravni vidik ne zmore slediti. O spletu imamo sploh pričakovanje, da je zelo svoboden prostor, bolj zavezan filozofiji tehnologije kot vsebinskim pristopom, to je v nasprotju z današnjimi potrebami, da se uredi, recimo, primer Isisovih obglavljenj talcev. Sporne vsebine so degradirane za najmanj plačane poklice, brisalce vsebin, locirane na Filipinih in v Jugovzhodni Aziji, kjer za nekaj dolarjev, kot delavci v tekstilni tovarnah, osem ur na dan pregledujejo posnetke pobojev, spolnega nasilja, perverznosti in to brišejo. Teroristi pa že dolgo uporabljajo splet kot enega od kanalov za komuniciranje. Eni prvih so bili že pred 20 leti kolumbijski uporniki, na spletu so objavljali svoja sporočila za javnost.

Toda teroristi danes niso več nespretni.

Naj uporabim filmsko iztočnico, film Resnične laži (True Lies, A. Schwarzenegger, J. L. Curtis). Prikazuje prizor, v katerem bližnjevzhodni teroristi ugrabijo glavnega junaka, želijo posneti video, v katerem bodo sporočili javnosti, kako pomembni so. Njihov vodja se postavi pred kamero, nakar zmanjka baterije ... Gre za komičen element v filmu, ki je tudi terorizem jemal tako, se norčeval iz nesposobnosti teroristov, ljudi iz tretjega sveta, ki ne obvladujejo novih tehnologij. Danes te podobe ni več. Opraviti imamo z digitalno usposobljenimi, medijsko pismenimi ljudmi, ki so razumeli tehnološka in vizualna pravila. Posnetki so atraktivni, poleg šokantne vsebine imajo pogosto tudi dodelano dramaturgijo.

Verjetno je osnovna dilema, ali lahko mediji poročajo o terorizmu, ne da bi ga promovirali. Kje je meja med objektivnim, senzacionalnim, propagando?

Množični mediji imajo še vedno ogromno vlogo pri obveščanju, a predvsem pri osnovnem obveščanju, podajanju konteksta. Za to, da razširiš fotografijo ali video, ne potrebuješ tv, časopisa. Prva odgovornost je na ravni družbenih medijev. Twitter je v zadnjega pol leta izbrisal sto tisoč računov, povezanih z Islamsko državo in skrajneži. Google je začel projekt Jigsaw proti nasilnemu ekstremizmu, ki preusmerja uporabnike, ki na podlagi iskalnih besed kažejo že blage preference za to. Če ti ne bodo onemogočili prvotne blokade določenih vsebin in omejili direktnega načina komuniciranja, potem je vloga medijev kot drugotnega načina manj učinkovita. To še posebej velja za mlade, ki preživljajo čas na družbenih omrežjih, zanje je pomembno, kar se tam zgodi.

Pri samih medijih so dileme povezane s pojmi objektivnosti, nepristanskosti ali vsaj zavezanosti resničnosti; kako naj poročajo tako, da bo zadeva resnična in hkrati ne bo pripomogla k propagandnemu učinku. Medijski plasma je pogosto namenjen prav temu. Vidim nekaj vzporednic s psihopatskimi morilci iz preteklosti, ki so morili zaradi slave. Mike Chapman je ubil Johna Lennona zato, da bi sam postal slaven, podobno Breivik. Tudi skupine, povezane z Islamsko državo, želijo medijsko prepoznavnost, običajno na vidnem mestu pustijo osebne izkaznice, da se hitro razve, kdo so. Še hujši primer kot Nica − ne z vidika žrtev, temveč filozofije − je bil pariški umor policista in njegove partnerke v stanovanju. Islamski skrajnež je o tem v živo razpravljal na facebooku, ljudje so lahko gledali mrtve ... To je vprašanje novih medijev: kako facebook omogoči živo posredovanje informacij tudi ob umoru; takrat postane večja televizija od največje televizije. Če tradicionalni medij nečesa ne objavi, a če se na družbenih medijih to pojavi, je vsa vratarska vloga pozabljena.

Debata na konferenci je načela tudi omejitve poročanja. Je smiselno razmišljati o tem? Je mogoče preprečiti poročanje?

Kanadski senator Mercer je opozoril na vzporednico s poročanjem o samomorih. Takrat mediji poročajo samo, da je, denimo, na določeni podzemni postaji zastoj in proga zaprta. Imajo dogovor, da se o smrti, ki je posledica samomora, ne poroča na način, ki spodbuja druge. Njegova poanta je bila, da se poroča o posledicah terorizma, ne pa o povzročiteljih, teroristični organizaciji, imenih. Vnela se je razprava, da gre za poseganje v svobodo izražanja in medijsko svobodo, najbolj delikatno točko, posebej po 11. septembru 2001. Z namenom nacionalne varnosti je bilo ogromno posegov v svobodo in tudi omejevanja medijev.

Tovrstno omejevanje je tenka meja, ali ne?

Tipičen primer je omejitev posnetkov pogrebov ameriških vojakov, bila je posledica enega od napadov v 80. letih na Grenado ali kasneje Bejrut ali Panamo. Nastala je situacija, ko je v Beli hiši potekala konferenca o spopadih, predsednik je veselo sporočil, da je bila akcija uspešna, že se je šalil z novinarji. V istem trenutku so v ZDA prispela vojaška letala s krstami. Na ekranih sta bili hkrati sliki s tiskovne konference in letal s krstami, javnost je bila zgrožena. Neposredna posledica je bila, da ameriški mediji niso več mogli prenašati teh posnetkov. Uradni razlog je bilo spoštovanje do mrtvih, v resnici je šlo za politični spin, saj je prikazovanje krst padlih vojakov slabo za kateregakoli predsednika v katerikoli državi. Država lahko stvari izkoristi za subtilno cenzuro.

Če se zgodi teroristični napad, pa je težko zamolčati, kdo je povzročitelj, težko je ignorirati, da je šlo za teroristični napad. S tem je pogosto povezano vprašanje, kako se je sploh zgodilo, kot v Nici, kako je lahko napadalec s tovornjakom prišel tja, ob vseh policistih in zaporah za težke tovornjake. Ljudje zahtevajo odgovore.

Kako slovenski mediji poročajo o terorizmu? Koliko konteksta ponudijo bralcu?

Zelo malo, predvsem zaradi okrnjene mreže dopisnikov, ki so vsak dan priskrbeli kontekst. Novinarstvo je na neki način podobno antropologiji, nekdo iz ene družbe gre v drugo družbo in poskuša ljudem predstaviti drugo kulturo, navade. Ne moralizatorsko, preprosto predstaviti: zakaj Američani jedo purana na zahvalni dan; zakaj na Japonskem tako in tako komunicirajo o cesarju in možnosti njegove abdikacije. Tega je vse manj, že na splošno smo manj odprti do sveta.

Potem je tu vprašanje žanrov, krajši teksti, zanašanje na agencije, ki objavljajo samo vesti. Nekateri mediji s komentarji in kolumnami podajajo analizo, a nimajo sistematične, profesionalne novinarske mreže. Določeni žanri, tipično analiza, niso tržno atraktivni, za zgodovinske analize razmer v Sudanu, Afganistanu potrebuješ več prostora. V novinarstvu pogosto govorimo o padalskih novinarjih (parachute journalism). Eden zadnjih takih primerov je tekst Paula Masona v Guardianu o hrvaških volitvah, kontekstualno zelo zgrešen, temeljil je na zahodnih vzorcih o vzhodnjakih, ki so Balkanci. V situaciji, ko je Britanija izrecno podobna tem razmeram, še vedno projicira paternalizem na druge.

Problematično je samo uporabljanje tiskovnih agencij, večinoma so ameriške. Način delovanja je dobro popisal Joris Luyendick v knjigi Je res, ali ste videli na televiziji? Piše o kulturi novinarjev v kriznih žariščih − imajo pet istih prevajalcev, ki priskrbijo iste lokalne sogovornike, z istimi anekdotami. Novinarji to prodajajo za absolutno resnico.