Ko hunta začenja izgubljati avtoriteto

Ko so tajske oblasti v četrtek­ izdale nalog za aretacijo Abdula­ Tavaba zaradi udeleženosti pri bombnem napadu na svetišče Eravan v središču Bang­koka, je bil to še en poskus, da bi preiskavo terorističnega dejanja, storjenega pred mesecem dni, usmerili stran od bistva problema.

Tavab je pakistanski državljan in 13. osumljenec za sodelovanje pri napadu, zaradi katerega je umrlo 20 ljudi, večinoma turistov, med katerimi je bilo največ Kitajcev. Tajska policija ga obtožuje nezakonitega prevoza Ujgurov skozi državo, in čeprav to dovolj zgovorno razkriva, da je preiskava povezana z zapletenim xinjianškim vprašanjem, se je vojaška hunta očitno znašla pod velikim pritiskom in ne sme izgovoriti dveh besed, ki jih Kitajska noče slišati: Ujguri in terorizem, usmerjen proti kitajskim interesom.

Kljub temu je vodja tajske policije prejšnji teden moral povedati, da so glavni osumljenci ujgurski skrajneži verjetno povezani z Islamskim gibanjem za Vzhodni Turkestan. General Somjot Pumpanmuang je povedal, da so tisti, ki so zagrešili bombni napad, tihotapci Ujgurov in da nekaterim od njih izdelujejo ponarejene turške potne liste. Čeprav ni jasno, v imenu čigavih idej in interesov bi ti »tihotapci« nastavljali bombe na krajih, ki jih obiskujejo kitajski turisti, je popolnoma jasno, da izjave za medije ostajajo nedorečene, kakor da bi si nekdo prizadeval prikrivati, kaj se je res dogajalo 17. avgusta, ko so med obiskovalce hinduističnega templja odvrgli dva nahrbtnika z razstrelivom, od katerih je eden eksplodiral, drugi pa končal v ­bližnji reki.

Vdanost Pekingu

Somjot je bil dovolj jasen, ko je povedal, da je napad na Eravan prejšnji mesec izvedla ista skupina kakor napad na tajski konzulat julija v Istanbulu. Takrat je namreč diplomatsko predstavništvo postalo tarča fizičnega napada samo nekaj ur po tem, ko je tajska policija pospremila na letalo skupino 109 Ujgurov s kapucami, poveznjenimi čez glave. Kljub opozorilom organizacij za človekove pravice, da jih pošiljajo v smrt ali v najboljšem primeru v temnice, jih je uradni Bangkok vrnil na Kitajsko in tako dokazal svojo vdanost Pekingu kot enemu najbližjih prijateljev ­vojaške hunte.

Čeprav so na Kitajsko vrnili samo moške (ženske in otroke so poslali v Turčijo), je bilo takoj po eksploziji bombe v Eravanu slišati trditve, da je bilo to maščevanje za tajsko tesno povezanost s Kitajsko.

Toda uradni Peking je poskušal storiti vse, da bi to povezanost nekako pometli pod preprogo. Po eni strani je odnos kitajske oblasti z ujgursko narodno manjšino preveč občutljiv, da bi si lahko zdaj privoščili takšno krvavo poudarjanje globokih težav, po drugi strani pa z opozarjanjem na teroristično delovanje ogrožajo tajski turizem, v katerem so kitajski gostje zelo pomembni. Približno 4,6 milijona Kitajcev je najštevilnejša skupina med 25 milijoni turistov, ki so lani obiskali Tajsko. Novice o tem, da je bil bombni napad usmerjen prav proti njim, bi lahko vplivale na zmanjšanje števila kitajskih ­gostov.

Tajska policija zato med preiskavo hodi kakor mačka okrog vrele kaše. Omenjala je malezijske skrajneže, trdila, da so storilci pobegnili v Bangladeš, zdaj pa usmerja pozornost k Pakistanu. Vse samo zato, da ne bi neposredno omenila Ujgurov.

Odvisnost

Nekateri opazovalci opozarjajo, da tudi to dokazuje, kako močno je vojaška hunta odvisna od azijske sile. Avtokratski nadomestek demokratične vlade v Bangkoku se očitno počuti precej udobneje pri sodelovanju s Kitajsko kakor s katerokoli zahodno državo, zato so odnosi med državama pod hunto boljši kakor kdaj prej.

Kitajska je največja trgovinska partnerica Tajske, po uresničitvi načrtov gradnje hitre železnice od kitajske pokrajine Yunnan čez Laos do Bangkoka in morda še naprej do Singapurja pa bodo gospodarski odnosi postali še tesnejši. Letos so spet obudili že stoletja staro zgodbo o izkopu kanala čez tajsko-malezijski polotok, to pa dokazuje, da je njuno partnerstvo postalo že strateško. Po izgradnji kanala Kitajski ne bi bilo treba več pošiljati svojih transportnih ladij skozi zelo tvegano Malajsko ožino. Naložbe v projekt, vreden 28 milijard dolarjev, se že na prvi pogled zdijo upravičene.

Toda kitajsko-tajski odnosi so tako kakor mnoge druge stvari talec krhkega zdravja kralja Bumibola Aduljadeja. Sedeminosemdeset­letni monarh je spet v bolnišnici zaradi pljučnice in sepse, in čeprav zdravniki trdijo, da se stanje glede sepse izboljšuje in da mu telesna temperatura pada, njegovo zdrav­stveno stanje nazorno napoveduje, kaj to državo še čaka v bližnji prihodnosti. Manjkajo ji samo še Ujguri. In prav zaradi negotovosti, skrite za kraljevskim prestolom na koleščkih invalidskega stola, so odnosi s Pekingom pomembnejši od preiskave bombnega napada.