Ko si politiki začno odkrito groziti

Do dna – in navzgor, je bil v prostem prevodu moto letošnje münchenske varnostne konference. Žal je več kot petsto udeležencev uglednega foruma letos povsem spregledalo uvodno opozorilo dolgoletnega vodje müchenskega foruma Wolfganga Ischingerja, da svet že dolgo ni bil tako blizu vojni, kot je ta čas. Ukvarjali so se predvsem s prvim delom gesla, na drugega pa, kot da bi pozabili.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je s koščkom sestreljenega drona v roki v Münchnu grozil iranskemu zunanjemu ministru Mohamedu Džavadu Zarifu, naj nikar ne preizkuša izraelskega potrpljenja, sicer se ne bo dobro končalo. Iranec mu je vrnil z opozorilom, da se Izrael »hegemonistično vmešava v tujo vojno«, s katero nima nič, na Iran pa so se nato z očitki, češ da je jedrski sporazum Teherana z Zahodom navadna prevara, spravili tudi Saudijci.

Ukrajinski predsednik Petro Porošenko je v Münchnu odkrito obtoževal Rusijo, češ da je kriva za vse evropske težave, tudi za begunce, Turki so se, medtem ko so v Münchnu zasedali diplomati, na severu Sirije vojaško zapletli ne le v vojno s tamkajšnjimi Kurdi ampak tudi s sirsko armado Bašarja al Asada, ki ga podpirata Iran in Rusija, v zakulisju vseh teh »varnostnih tem«, ki postajajo vse bolj »ne-varnostne«, pa je ves čas tlel nedavni ameriški letalski pokol nad sto, morda celo nad nekaj sto ruskimi plačanci v Siriji, ki ga velesili za zdaj še tiščita pod preprogo.

Rusko ameriški obračun

Rusija je incident verjetno namerno »spregledala« zato, ker se je predsednik Vladimir Putin pred kratkim s svojo vojsko zmagovito umaknil iz Sirije in si pred bližajočimi volitvami noče nakopati na glavo nepotrebne »šibkosti«, deloma pa tudi zato, ker plačanci niso nekaj, kar bi Rusija po svojih zakonih smela imeti v tujini. Razčiščevanje afere bi mu doma predvolilno lahko kvečjemu škodilo.

V Washingtonu so ob konfliktu, ki je neprimerno hujši od turške sestrelitve ruskega lovca na sirsko-turški meji pred nekaj leti, verjetno molčali iz nekih drugih razlogov. Predsednik Donald Trump ima z Rusi že tako ali tako dovolj težav. Vendar pa eden najhujših vojaških incidentov med ZDA in Rusijo zanesljivo ne bo ostal brez posledic. Nenazadnje zato, ker bodo o žrtvah prej ali slej spregovorile žene v Siriji ubiti ruskih vojakov, pa naj gre za plačance ali ne, predvsem pa zato, ker sta se vojski obeh velesil v sirski »proksi« vojni, ki sta jo Washington in Moskva ves čas vodila prek svojih posrednikov, zdaj prvič neposredno in to celo z žrtvami zapletli v medsebojni obračun.

Diplomacija in proksi vojne

Vojna s pomočjo posrednikov v zgodovini odnosov med velesilama seveda ni nekaj novega. Obe sta jo vodili vse od druge svetovne vojne naprej, v času hladne vojne pa še posebej intenzivno. Vendar je delujoča diplomacija, četudi zgolj po »rdečem telefonu«, do zdaj vedno preprečevala, da bi prišlo do direktne konfrontacije. Kar po Münchnu najbolj skrbi, je dejstvo, da teh direktnih kontaktov ni več, da praktično ni več niti bilateralnih pogovorov, da za ameriški kongres zaradi domnevnega ruskega manipuliranja ameriških predsedniških volitev nobene gospodarske sankcije do Rusije niso videti dovolj hude, in da celo tako izkušen diplomat, kot je ruski zunanji minister Sergej Lavrov, na ameriške obtožbe odgovarja z »bla-bla« in z »najprej pokažite dokaze«. Kar naj bi veljalo tako za domnevno prirejanje ameriških predsedniških volitev kot za rusko vojaško vmešavanje v ukrajinsko krizo in domnevno kršenje sporazuma o jedrskih raketah kratkega dosega (INF).

Moskva in Washington se očitno ne zmoreta več dogovoriti o ničemer, njuni armadi sta tik pred tem, da se v katerem izmed vse bolj vročih kriznih žarišč srečata iz oči v oči (si kdo predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi ruski lovci v Afganistanu slučajno, četudi po »pomoti«, pobili nekaj sto ameriških plačancev?), kar seveda močno vpliva tudi na vse ostale svetovne diplomacije. Te si po novem celo na tako imenovanih »varnostnih« konferencah že začenjajo izmenjevati grožnje, namesto da bi probleme reševale po diplomatski poti.

Münchenski polom

Nekateri so se zato ob dejstvu, da se svet (tudi Evropa) zaradi vse večjih »varnostnih groženj« pospešeno oborožuje, po münchenskem srečanju že odkrito začeli spraševati, ali gre morda kar za »konec diplomacije« in začetek odkrite konfrontacije, ki ji diplomacija praktično ni več kos. Pesimizmu se na koncu konference ni mogel izogniti niti njen gostitelj, nemški diplomat Wolfgang Ischinger. Po njegovem je bilo slišati zelo veliko o tem, kaj vse je na svetu narobe, in zelo malo konkretnih predlogov, kako zelo temne perspektive izboljšati. Njegov zaključek konference je bil tako v resnici še bolj črn od začetka. Kajti oboroževanje, o katerem je bilo veliko slišati, nikakor ne more in tudi ne sme biti odgovor na vse hujše probleme sveta. Če je, smo trenutek za njihovo razrešitev verjetno že zamudili.