Koliko dni utegne trajati 24-urni jedrski podaljšek?

Dvanajst let se že vlečejo prepiri o iranskem jedrskem programu. Pred tremi meseci so si pogajalci tako imenovane »šesterice« oziroma skupine 5+1 (pet stalnih članic VS in Nemčija) v dogovoru z Iranom zastavili končni datum za podpis sporazuma. Dokument, ki je bil aprila v Lozani tako rekoč že usklajen in mu je menda manjkalo samo še »nekaj tehničnih podrobnosti«, naj bi bil podpisan najkasneje do konca junija.

Ker se je junij včeraj končal, bi moral biti sporazum torej že pod streho, če se seveda ne bi tik pred zdajci znova zapletlo. Šesterica zunanjih ministrov je med nedeljskim sestankom rok za podpis zato znova podaljšala. Najprej za 24 ur, kar je bilo jasno že med sobotnim srečanjem ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja z iranskim zunanjim ministrom Mohamedom Džavadom Zarifom, po katerem je iranski minister nenadoma napovedal, da namerava za en dan zapustiti dunajska pogajanja, ker se mora v Teheranu o pomembnosti sporazuma znova posvetovati z najvišjim državnim vodstvom.

Za opazovalce je bilo to dejanje iranskega ministra, kljub pojasnilom Zarifa, da je bilo to potovanje predvideno že vnaprej, zanesljiv znak, da se na pogajanjih znova zapleta in da podpisa sporazuma nikakor ne kaže pričakovati do napovedanega in najbrž tudi ne do podaljšanega roka. Nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ki se je skupaj z drugimi zunanjimi ministri šesterice in visoko predstavnico evropske unije Federico Mogherini, ki na pogajanjih sodeluje kot koordinatorica, omizju pridružil v nedeljo, je pred tem v intervjuju za Welt am Sonntag zato duhovito izjavil, da bi utegnil imeti ta zadnji dan podaljška »tudi bistveno več kot 24 ur«.

Malenkosti, ki to niso

Na pogajalski mizi je namreč kljub aprilskemu optimizmu, ko sta obe strani govorili o diplomatskem preboju in že skoraj sklenjenem sporazumu, še vedno veliko odprtih vprašanj, ki »ne smejo ostati nerešena, če si želimo doseči globalno učinkovit rezultat«. Tako je vsaj tik pred zdajci, ko je bilo že jasno, da podpisa sporazuma še ne bo, na Dunaju pojasnjeval zaplet tiskovni predstavnik iranske pogajalske delegacije. Malo pred njim so za ustrezen dvig temperature in dodatno negotovost v pogajanjih, ki so že dvanajst let en sam taktični »cikcak« med Teheranom in Washingtonom, poskrbeli tudi iranski mediji, ki so ob novici, da se Džavad Zarif za en dan vrača v Teheran, namignili na celo vrsto podrobnosti, ki niso samo »tehnične narave«. Jasno je namreč, da so vedno najbolj zapletene in problematične prav tiste »malenkosti«, ki ostanejo za konec in so tudi v Lozani spomladi ostale nedorečene, tako da jih bo kljub »časovni stiski«, ki so si jo pogajalci v marsičem zastavili namenoma, najtežje uskladiti.

Stališče in cilji šesterice so pri tem povsem jasni. Iranu je treba na vsak način preprečiti, da bi lahko uporabil svoj jedrski program tudi za skrivno razvijanje jedrskega orožja. Tako imenovana pogajalska skupina 5+1, v kateri skupaj z ZDA, Rusijo, Kitajsko, Francijo in Veliko Britanijo sodeluje tudi nejedrska Nemčija, se zato z Iranom že več kot dve leti tudi v imenu Združenih narodov dogovarja o pogojih, pod katerimi bi Teheran lahko nadaljeval zgolj svoj civilni jedrski program, vojaškega pa ne. O vseh mogočih predlogih, tudi o iranskem bogatenju jedrskega goriva v tujini, če ga Teheran res potrebuje zgolj za obratovanje jedrskih elektrarn in medicinske raziskave, je bilo napisanih že na tone resolucij, ključni problem pa še vedno ostaja – dosleden in učinkovit nadzor dunajske mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) nad vsemi iranskimi jedrskimi zmogljivostmi. Tudi nad iranskim vojaškim programom, znotraj katerega bi Teheran na skrivaj lahko razvijal jedrsko orožje.

Ker se na širšem Bližnjem vzhodu razmere po vseh napakah, storjenih po ameriškem vojaškem sesutju Iraka, nevarno zaostrujejo, dodatno pa jih zapletajo še sirska kriza, vzpon tako imenovane Islamske države, saudsko in tudi izraelsko rivalstvo za nadzor nad dogajanjem, se v Teheranu seveda (v marsičem tudi upravičeno) bojijo, da bi z opustitvijo vsakršne možnosti za izdelavo svoje jedrske bombe postali prelahek plen vseh drugih regionalnih igralcev. Sklenitev dokončnega jedrskega sporazuma v veliki meri ovirajo tudi zahteve Teherana, da mora Zahod, takoj ko bo jedrski sporazum podpisan, ukiniti vse ekonomske sankcije, ki Teheranu povzročajo­ hude težave. Šesterica namreč še vedno dosledno vztraja, da bo sankcije po podpisu sporazuma ukinjala postopoma in skladno z iranskim uresničevanjem najpomembnejših dogovorov iz sporazuma, med katerimi je ključen do zadnje potankosti temeljit zahodni nadzor nad vsemi iranskimi jedrskimi programi. Tudi nad vojaškim.

Zunanji dejavniki

Pogajalci in opazovalci se seveda zavedajo, da tudi v primeru, ko in če bo dunajski sporazum dokončno podpisan, vse težave za njegovo uresničitev še zdaleč ne bodo odpravljene. Upoštevati je namreč treba tudi interese iranskih rivalov v Perzijskem zalivu, predvsem Saudske Arabije in Izraela, ki se zaradi Irana ves čas čuti ogroženega in je zato v Washingtonu ves čas odločno proti kakršnemukoli sklepanju »gnilega kompromisa« s Teheranom. Obe veliki bližnjevzhodni regionalni sili namreč lahko v veliki meri, Saudska Arabija zaradi nafte, Izrael pa zaradi svojega lobija, vplivata tudi na odločanje v ameriškem kongresu, ki naj bi po sedanjih načrtih o sporazumu s Teheranom odločal najkasneje 9. julija.

Ta datum naj bi po nekaterih napovedih veljal tudi za skrajni rok, ko naj bi bila pogajanja s Teheranom po vseh letih izigravanja in preigravanja nepreklicno končana. V Iranu so tudi zato v teh dneh objavili uradno sporočilo sosedam, v katerem so jim vnaprej zagotovili, da podpis jedrskega sporazuma zanje ne bo pomenil nobene nevarnosti.