Korupcija v službi miru

Na Daljnem vzhodu je težko gledati na problem korupcije skozi zahodno lupo, če ta sploh obstaja ...

Objavljeno
23. maj 2017 19.39
Zorana Baković
Zorana Baković

»Ime?« »Park Gen Hje.« »Poklic?«­ »Brezposelna.« Tako se je včeraj v Seulu začelo sojenje bivši južnokorejski predsednici, ki so jo pripeljali­ v sodno dvorano z lisicami na rokah. Dovolili so ji, da se je preoblekla v civilno obleko, na zavihku suknjiča pa je morala imeti pripeto zaporniško številko 503.

Proti Park Gen Hje je bila vložena obtožnica zaradi 18 kaznivih dejanj. Čeprav od prvega dne sojenja zanika krivdo sprejemanja podkupnin v znesku več deset milijonov dolarjev in ogrožanja državne varnosti, ker je neuradni svetovalki Čoi Sun Sil izdajala državne skrivnosti, je tožilstvo zatrdilo, da je v približno 120.000 straneh gradiva, pripravljenega za proces stoletja, dovolj trdnih dokazov.  

Pred sodiščem se je zbralo približno 400 ljudi, ki še vedno podpirajo Park, nekateri med njimi so ogorčeni zaradi strasti, ki jo je bilo zaznati v pregonu bivše predsednice. »Toliko ljudi je srečnih, ker ji sodijo, da je pravzaprav že plačala ceno za svoje grehe,« je dejala 22-letna študentka Ho Go Un, ki se je odrekla predavanjem, da je lahko prišla v sodno dvorano, kjer je za javnost rezerviranih 68 sedežev. Park bo v zaporu preživela najmanj deset let.

Kot v filmu

Začetek sojenja bivši predsednici sovpada s prikazom južnokorejskih filmov »črnega vala« na festivalu v Cannesu, med katerimi so celo kandidati za zlato palmo, vsi pa obravnavajo probleme korupcije, mafije, nasilja in prevar. Včasih je težko reči, ali v tej državi umetnost posnema stvarnost ali se stvarnost ravna po filmih, saj so se zgodbe o moralni perverznosti za političnimi kulisami in celo o šamanskih obredih, o katerih zdaj pravijo, da so povezovali Park in Čoi, pojavile na velikem platnu, še preden so razkrili korupcijski škandal v Modri hiši (predsedniška rezidenca v Seulu).

Medtem ko se bivša predsednica za zdaj na sodišču noče soočiti z bivšo prijateljico, s katero sta sestavili »črni seznam« umetnikov, ki so si drznili kritizirati njeno vedenje, je eden izmed njih, režiser Bong Džun Ho iz Cannesa, sporočil, da upa, da bo kdo v kratkem posnel film o bolečih pretresih, ki jih je Južna Koreja doživljala v minulih nekaj mesecih.

Zagotovo ga bo. In to utegne biti resnično močen film. Je pa ob tem opazen svojevrsten paradoks. Ob omembi besed »korupcija« in »Korejski polotok« se trenutno vsi pogledi usmerijo proti jugu, saj je na ovratniku suknjiča bivše predsednice velika zaporniška številka. Z ovratnika severnokorejskega voditelja Kim Džong Una pa se smehljata njegova ded Kim Il Sung in oče Kim Džong Il. Na vprašanje, ali je morda Kim (katerikoli od treh) skorumpiran, je težko odgovoriti, saj je v sistemu, v katerem so država in vsi prebivalci njegova last, težko uporabiti moralna merila demokratičnega sveta.  

Pa vendar Severno Korejo redno ocenjujejo kot eno najbolj skorumpiranih držav, tudi po indeksu, ki ga vsako leto objavi organizacija Transparency International, je še vedno na dnu seznama, konkurirata ji le še bolj skorumpirana ­Somalija in Južni Sudan. 

Brez podkupovanja ne bi bilo zasebnega sektorja

Na seznamu, ki so ga objavili v začetku letošnjega leta in prikazuje stopnjo skorumpiranosti za leto 2016, je Južna Koreja na 52. mestu - pred, denimo, Madžarsko ali Italijo. Čeprav začetek sojenja bivši predsednici kaže, da ta država resno gradi demokracijo in si prizadeva za večjo transparentnost sistema, je škandal v Modri hiši omajal njen mednarodni ugled in načel zaupanje njenih državljanov v najvišje institucije.

Ob govorjenju o korupciji v Severni Koreji poskušajo analitiki pojasniti, zakaj je ta pojav v resnici dober. Če ne bi bilo podkupovanja, so poudarili dobri poznavalci te države, ne bi bilo zasebnega sektorja. Samo zato, ker so območni funkcionarji pripravljeni sprejeti »rdečo kuverto« in v zameno za to spregledati zakone, ki prepovedujejo vsakršno trgovanje zunaj državnih kanalov, je v minulih letih cvetelo zasebno gospodarstvo, ki je pomemben temelj gospodarskih reform in zagotovilo, da se ne bo ponovila katastrofalna lakota.

Singapur presegel Švico

Zanimivo je, da sta na seznamu Transparency International med prvimi desetimi najmanj skorumpiranimi državami tudi Švica (na 5. mestu) in Singapur (na 7. mestu). Velik del denarja Kim Džong Una je namreč shranjen prav v tamkajšnjih bankah, ki se skorajda ne ukvarjajo z izvori naložb, ampak lastnikom celo jamčijo tajnost. Singapur je po trditvah nekega kitajskega strokovnjaka pritegnil 1100 milijard dolarjev tujih naložb in je po stopnji rasti denarja, ki ga hrani v sefih, presegel celo Švico. Prav zato, ker se vanj steka toliko tujega kapitala različnega izvora, lahko Singapur deli državnim uslužbencem visoke plače (ministri letno zaslužijo od 1,8 do 2,5 milijona ameriških dolarjev) in se tako zavaruje pred korupcijo znotraj svojih meja.  

Morda bi se bilo smiselno vprašati, kdo v tem svetu je skorumpiran. Sever ali Jug? Ali pa bi se morda morali veseliti, da sta si vsaj tukaj podobna, saj lahko zaradi tega pričakujemo, da bo prav denar rešilna bilka, ki bo prebila bodečo žico ob 38. vzporedniku. Novi južnokorejski predsednik je ta teden napovedal obnovitev industrijskega parka Kesong, v katerem južni kapital zaposluje severne delavce, slišati je tudi govorice o morebitni obnovitvi južnokorejskih turističnih skupin na severnokorejski gori Kumgang.

Tudi za vrhunsko srečanje bivšega predsednika Kim De Džunga z bivšim voditeljem Kim Džong Ilom leta 2000 je moralo vodstvo Severne Koreje plačati več sto tisoč dolarjev podkupnine. Kaj torej storiti s korupcijo, kadar je ta v službi miru?