Kozarec škotskega viskija za Kitajsko

Glede na to, da je premier Li Keqiang še junija sredi Londona izjavil, da upa, da bo »Združeno kraljestvo ostalo združeno«, je najlažje domnevati, da Kitajska pričakuje škotski »ne« in ohranitev enotne Velike Britanije, v katero je vložila več kapitala kakor v katerokoli drugo evropsko državo.

A čeprav azijska sila primarno nima rada referendumov in dvomi o samoopredelitvi, so odnosi med Pekingom in Edinburghom veliko bolj usklajeni, kakor bi si lahko mislili. Kitajska ima za primer še ene evropske »žametne ločitve« že razdelan »načrt B«. Ker je od leta 1980 kar 39 novih držav dobilo mesto v Združenih narodih, ima Kitajska bogate izkušnje v doslednem razločevanju med tujimi razlogi za osamosvojitev in lastnimi razlogi za represijo nad najmanjšim znakom secesije katere od 55 narodnih manjšin, med katerimi Ujguri in Tibetanci odkrito, Mongoli in Korejci pa prikrito zahtevajo pravico do avtonomne identitete ali lastne države.

Prav tako se je Kitajska iz dosedanjih primerov naučila, da ko relativno majhen narod doseže neodvisnost, potrebuje najprej kapital, tržišče in zanesljivega gospodarskega partnerja brez političnih predznakov. Prav tako je izkusila, da so prav tisti narodi, ki v imenu visokega vrednotenja svobode glasujejo za odcepitev, pripravljeni nemudoma zanemariti stanje človekovih pravic znotraj kitajskih meja. Še posebej če od stalne članice VS ZN pričakujejo podporo v procesu mednarodnega priznanja.

Škotski koncept

Kitajski vrh se že davno zaveda, da Velika Britanija, ne glede na izid referenduma, ne bo več ista. Zato ni naključje, da so na Škotskem odprli že pet Konfucijevih inštitutov, in še manj je naključje, da je škotski premier Alex Salmond, odkar je leta 2007 prevzel dolžnosti, že štirikrat obiskal Kitajsko. Uradniki v Salmondovi vladi trdijo, da načrtujejo še veliko obiskov. Ne samo zaradi ambicije, da podvojijo število škotskih podjetij, prisotnih na Kitajskem, in da pritegnejo več kitajskih vlaganj v lastno industrijo, ampak tudi zaradi iskrenega upanja, da bodo s pomočjo partnerstva s Pekingom promovirali na azijskih tleh »Škotsko kot koncept« ter le-tega ločili od realnosti, ki pritiska Tajvan ali Hongkong. S tem bi ponudili racionalno razlago za razlike med konceptoma in razglasili konec univerzalnosti v razpravi o vrednotah etnične, kulturne in individualne svobode.

Ko je tibetanski dalajlama leta 2012 obiskal Škotsko, je Salmond ocenil, da se mu bolj izplača razjeziti domačo opozicijo in razočarati javnost, kakor pa da se zameri partijskemu vrhu v Pekingu. Lamaističnega poglavarja so sprejeli le v parlamentu. Čeprav je bila kitajska hvaležnost s pozivom premiera Lija, naj Škoti obkrožijo »ne«, postavljena pod vprašaj, pa Salmond ve, da ima v odnosih s Kitajsko pomemben »plus«.

Gledano s kitajske perspektive pa prežemanje evropskih sil z duhom separatizma lahko samo okrepi prisotnost Kitajske na tleh EU. Ne glede na to, kako se bodo Škoti odločili na referendumu, bodo vprašanje samostojnosti ali večje avtonomije postavljali glasneje in pogosteje od španske Katalonije. Prav zaradi usklajenosti takšne evropske enotnosti ima Peking prav, če pričakuje, da bo Bruslju lažje pojasnil, kako bi bilo za svetovno stabilnost, ekonomijo in mir nevarno, da bi na kitajskih tleh začeli razmišljati vzdolž linij referendumskih vprašanj. Ne glede na to, kako se bodo Škoti odločili, bodo imeli Kitajci zanje pripravljene zgodbe o zgodovinskih povezavah, pa naj bodo to škotski misijonarji, zdravniki ali viski. Če bo treba, bodo na koncu našli tudi skupno točko: tihi dvom, da imperializem kdaj do konca dvigne belo zastavo (poglejte si primer Hongkonga, bodo rekli), in prepričanje, da mu je treba dokončno stopiti na rep.