Tiskane izdaje
V Beli hiši so v ponedeljek zvečer priredili najbolj nenavadno večerjo v vsej njeni zgodovini. Gostitelj Barack Obama in podpredsednik Joe Biden sta si privoščila avokado s kozjim sirom in hrustljavo pečenim listom. Gost Narendra Modi je pil toplo vodo z nekaj kapljicami limoninega soka.
Indijski premier ni dal v usta nič drugega, saj je sredi posta v čast boginji Šahti, simbolu čistosti in moči, kar pomeni, da se devet dni zapored čisti tako, da uživa samo vodo. In malo limone. Čeprav se je post začel že 25. septembra, 64-letni Modi med obiskom v ZDA ni kazal znakov izčrpanosti. Petdnevni obisk je začel z govorom v ZN, nadaljeval s političnim nastopom v Madison Square Gardnu in ga v torek zaokrožil s srečanjem z Obamo v Ovalni pisarni.
Modi si je ves čas prizadeval, da bi senco politika, ki je bil do nedavnega na ameriških tleh nezaželen (ZDA mu dolgo niso odobrile vizuma zaradi vprašljive vloge v nasilju nad muslimani v njegovi državi Gudžarat), nadomestil z novo podobo zvezdniškega državnika z dovolj karizme, vizije in avtoritete, da povede odnose med dvema silama v novo smer.
Diplomatska poezija
V newyorško areno je v nedeljo stopil kot boksarski prvak, obsijan z lučmi reflektorjev in ob spremljavi navdušenih vzklikov blizu 20.000 ljudi, med katerimi jih je bila večina indijskega rodu. Modi jih je pozival, naj pomagajo pri razvoju gospodarstva »matere Indije«, jih osvajal z obljubami, da bo poenostavil postopek izdajanja vizumov Indijcem, ki živijo v tujini, jih spravljal v smeh, ko je izračunal, da je bila pot nedavno izstreljenega indijskega vesoljskega plovila do Marsove orbite cenejša od rikše v Ahmedabadu, kajti če računamo po kilometrih, stane rikša 10 rupij na kilometer, vesoljsko plovilo do Marsa, za katerega misijo so porabili 74 milijonov dolarjev, pa le 7.
Ko je v spremstvu predsednika Obame v torek obiskal Spominski center Martina Luthra Kinga mlajšega, je bil to, kot so zapisali v komentarju v časopisu Washington Post, »trenutek čiste diplomatske poezije«. Ameriški borec za enakopravnost je črpal navdih iz modrosti indijskega Mahatme Gandhija, zdaj pa sta pred njegovim spomenikom stala voditelja najstarejše in najštevilčnejše demokracije, združena z nesmrtnimi ideali svojih rojakov.
Ko sta Modi in Obama nato sedela v Ovalni pisarni, se je izkazalo, da je njun odnos še vedno bolj v romantičnih izjavah o sorodnosti in bližini, kot pa da bi vodil k premagovanju razlik, zaradi katerih se ves čas odmika ustvarjanje »naravnega zavezništva«.
Premikanje sveta z miško
Da sta Amerika in Indija usmerjeni v strateško partnerstvo, priča dejstvo, da je bila od leta 2000 do 2011 stopnja rasti indijskega gospodarstva 7,4 odstotka, da se je leta 2012 nekoliko upočasnila (na 4,5 odstotka), zdaj pa si je znova nekoliko opomogla. V Madison Square Gardnu je Modi povedal, da so ga nekoč v Tajvanu vprašali, ali je Indija dežela krotilcev kač, on pa jim je odgovoril, da ne in da je Indija dežela miši. »Ko se Indijci dotaknejo miši, se premakne ves svet,« je dejal, pri čemer je, seveda, imel v mislih računalniško miško, ob tem pa poudaril, da je Indija ena od vodilnih sil informacijskotehnološke industrije.
Že zato bi morala biti Modi in Obama v tesnejšem objemu, polnem kakovostnih naložb in projektov sodelovanja, ki bi se opirali na Modijevo novo kampanjo industrijske obnove, poimenovano »make in India«.
A po dveh urah pogovora Obama in Modi nista imela dovolj političnih prebojev, da bi sklicala skupno tiskovno konferenco. Ovir, kot sta indijsko upiranje nadaljnji liberalizaciji trga hrane v Svetovni trgovinski organizaciji ali ameriška neodločnost pri sprejemanju indijskega civilnega jedrskega programa, jima, kot kaže, ni uspelo premostiti.
Modijev obisk v Beli hiši kljub vsemu ni ostal le pri topli vodi.
»Hvala, Amerika!«
Tako se je sorodnost med najstarejšo in največjo demokracijo z Martina Luthra Kinga in Gandhija počasi preselila na Lockheed Martin in Raytheon – ameriška proizvajalca raket in obrambnih sistemov. Morda je to celo logično, če upoštevamo indijsko okolje in ameriško osredotočenost na azijski Pacifik. Morda je celo nujno, če vemo, koliko so bili ameriško-indijski odnosi od nekdaj občutljivi na vzajemne podobnosti in razlike. »Hvala, Amerika!« S tema besedama je Narendra Modi končal obisk, ki ga je opisal kot »visoko uspešnega in zadovoljujočega«. Odpil je še požirek vode z limono in se napotil domov, kjer bo moral »naravno zavezništvo« dodelati do ravni praktične uporabnosti. Modi je naredil nekaj pomembnih korakov. A pred njim je še dolga pot.
