Kubanci potrjujejo 605 vnaprej imenovanih poslancev

Poslanci bodo imenovali novega predsednika države in vlade. Vrhovni voditelj bo še naprej 86-letni Raul Castro.

Objavljeno
11. marec 2018 20.53
CUBA-ELECTION/ Cuba's President Raul Castro casts his vote during the Municipal Elections beside an image of late Cuba's President Fidel Castro in Havana
Tone Hočevar
Tone Hočevar
Osem milijonov kubanskih volilnih upravičencev je v nedeljo volilo novo ljudsko skupščino. V resnici so le potrjevali 605 poslancev, ki jih izbrala partija. Ti bodo imenovali državni in ministrski svet, ki bo imenoval novega predsednika države in vlade, ki se menda ne bo pisal Castro.

Volitve so na Kubi še vedno nadvse podobne tistim, ki so jih poznali v vzhodni Evropi pred padcem berlinskega zidu. Na seznamih je 605 kandidatov, toliko bo tudi izvoljenih. Partija, v njenem imenu to počne Nacionalna kandidacijska komisija, določi imena kandidatov, ki si ne smejo delati nobene volilne propagande, saj so že bili izbrani zaradi svojih revolucionarnih zaslug in je torej vsem jasno, zakaj bodo poslanci. Nihče tudi ne sme financirati volilne kampanje. Strankam in organizacijam, ki ne sodijo v partijski sklop, ni dovoljeno sodelovati.

Tudi opazovalci volitev niso bili dovoljeni. Kubanski oporečniki na volitvah vsekakor niso mogli kandidirati, pa tudi propaganda proti volitvam, ki so po njihovem farsa, ni bila dovoljena. Zato so kot nekakšna opazovalca v Havano povabili bivša predsednika Bolivije in Kolumbije, Jorgeja Quirogo in Andrésa Pastrano. Oblasti so na provokacijo odgovorile tako, da so ju izgnale takoj, ko sta se pojavila na havanskem letališču.

Volilni proces se je začel z Obamo

O prelomnem, zgodovinskem volilnem dogodku so na Kubi v medijih, ki jih komaj kdo bere, saj o ničemer ne informirajo, govorili že več mesecev. Napovedovali so proces demokratizacije, ki se je začel z občinskimi volitvami pred nekaj meseci, sklenili pa ga bodo 19. aprila, ko bodo dobili novega predsednika. Ali bo izbrani šef po starem vodil hkrati državo in vlado, še ni jasno. Do aprila bi se vsekakor utegnilo zgoditi, da bo novi parlament funkciji razdelil. Jasno pa je, da bo vrhovni voditelj v državi še naprej šef partije, to pa bo še naprej Raúl Castro. Star je 86 let, dobro se drži in po smrti brata Fidela odloča o vsem.

Najprej so tako imenovani zgodovinski preobrat, zamenjavo predsednika, napovedovali za ta čas (volitve februarja, novega predsednika za danes), potem so vrhunec volilnega procesa odložili. Izgovarjali so se, da je kriv orkan Irma, ki je res naredil velikansko škodo lansko jesen, Kubi je prizadejal milijardne izgube. Zdaj pa so le pojasnili, da so 19. april kot datum prvega zasedanja nove skupščine in razglasitve novega predsednika izbrali zato, ker bodo takrat slavili obletnico propadle ameriške invazije na Prašičji zaliv. Čisto logično, saj brez religioznega oziroma revolucionarnega obeležja za zdaj ne gre.

Pred 57 leti, po zaostritvi med Washingtonom in Havano zaradi nacionalizacije ameriških podjetij, so Američani v Nikaragvi izurili pobegle pripadnike prejšnjih kubanskih oboroženih sil in druge prebežnike iz Miamija. Opremili so jih za boj in jih poslali v Prašičji zaliv na južni kubanski obali. Ameriški prvi udar proti Castru je spodletel. Svojo takratno zmago bodo tokrat proslavili z imenovanjem prvega predsednika, ki ni sodeloval v obrambi domovine in revolucije.

Spremembe na Kubi so se začele v obdobju ameriškega predsednika Obame, za otoplitev in za srečanje Obama-Castro je največ naredil papež Bergoglio. Ponovno se je zapletlo, ko je oblast v Washingtonu prevzel Donald Trump, ki je zaostril odnose in s tem podprl sedanji kubanski režim, ki vlada skoraj šest desetletij, in zavrl demokratične spremembe. Obstale so tudi gospodarske reforme. To je pred dnevi potrdil tudi Raúlov gospodarski minister Marino Murillo, ki meni, da je bil Raúl reformno uspešen samo na pol.

Tudi zadnje gospodarske poteze, ki jih najbolj čuti polmilijonski zasebni sektor, kažejo na načrtno ustavljanje rasti podjetnikov, še posebej tistih, ki največ služijo v turističnem sektorju. Turizem s hotelirstvom, kjer za tuje naložbe ni ovir, denarja iz tujine pa je v ta namen čez glavo dovolj, dokaj slabo vpliva na druge veje. Najprej na zdravstvo, ki mu kritično primanjkuje denarja za zdravila in opremo, pa tudi na preskrbo prebivalstva s hrano in osnovnimi potrebščinami.

Castrov naslednik je aparatčik

Miguel Díaz-Canel,
ki ga omenjajo kot Raúlovega naslednika, je bil rojen leta 1960, dobro leto po udaru, ki je odnesel generala Batisto. Po poklicu je inženir, večji del življenja je bil partijski aparatčik na podeželju. Širši javnosti je malo znan, saj mlajšim kadrom na Kubi doslej ni nihče pozorno prisluhnil. Najmlajših generacij pa revolucionarna folklora ne zanima, kljub novim možnostim zaposlovanja in zdaj tudi že zaslužka si želijo na tuje. Fidel Castro je za svoja naslednika pripravljal in primerno izšolal dva mlada politika, to sta bila Carlos Lage in Felipe Pérez-Roque, ki sta se izkazala tudi na visokih položajih in z javnimi nastopi. Pa ju je Raúl po prevzemu oblasti nemudoma nagnal in z njima obračunal.

Kaj se bo velikega zgodilo po spremembah na vrhu države in vlade 19. aprila, si ne upa glasno napovedati nihče. Vsekakor bo ob starih kadrih, ki ostajajo v večini, nastopila tudi mlajša generacija partijskih kadrov, ki pa se je zaradi Trumpovih pritiskov na Kubo znašla v podobnih razmerah kot prejšnje generacije. Donald Trump, ki mu očitno ustreza kubanski sistem pred ameriškim pragom, ta trenutek zagotavlja, da velikih premikov ne bo.