Kubanci se že vnaprej prilagajajo Trumpovim pritiskom

Donald Trump ni naklonjen Kubi in njeni vojski kot realni oblasti na otoku, s posegi v odnose med Havano in Washingtonom pa ne uničuje vsega, kar je storil njegov predhodnik Barack Obama. Ostajajo diplomatski odnosi, turizem v omejenem okviru, pa tudi trgovina, kolikor ustreza Washingtonu.

Tako havanski viri komentirajo obisk predsednika Donalda Trumpa pri kubanski diaspori v Miamiju. Že pred težko pričakovanim govorom ameriškega predsednika so v napovedanih spremembah ameriške strategije poskusili poiskati kaj pozitivnega, če že na Trumpove odločitve ne morejo vplivati. Trump si je za nastop v Miamiju izbral predel Little Havana, Mala Havana, kjer živijo Kubanci in kjer vse spominja na Havano, tudi trgovine in gostilne, ki jih vodijo izgnani ali pobegli Kubanci.

Prvi pravi volilni proces

Srečal se je z najbolj udarnim delom kubanske emigracije, s preživelimi poraženci napada na Prašičji zaliv, ki je pred 55 leti, v obdobju Kennedyja in Hruščova, sprožil svetovno jedrsko krizo. Poklonil se je junakom ene izmed največjih ameriških vojaških polomij pred vietnamsko vojno. Simbolično so si prireditelji obiska na Floridi vse izbrali tako, kakor če bi ameriški predsednik začenjal vojno proti sosedi, ki leži samo 90 milj od ­Miamija.

Kubanska stran je na Trumpovo pričakovano grmenje že vnaprej odgovorila z vsaj dvema pomembnima potezama. Objavila je odredbo, ki prepoveduje vsakršno sodelovanje med državnim sektorjem in porajajočo se zasebno pobudo, predvsem v turizmu, ki je temelj kubanskega gospodarstva. Skoraj hkrati so za 22. oktober razpisali lokalne volitve, ki pomenijo začetek prvega pravega volilnega procesa na otoku. Ta proces bodo sklenili, ko bodo izvolili naslednika predsednika Raúla Castra.

Na videz nepomembna stroga ločitev med državnim in porajajočim se zasebnim sektorjem je odgovor na pričakovano Trumpovo prepoved poslovnega sodelovanja s kubanskimi oboroženimi silami in s tem financiranja kubanske vojske. Ameriški kapital se je po otoplitvi odnosov med državama že vpletel v financiranje turističnih objektov, predvsem v gradnjo ali obnovo največjih in najbolj luksuznih hotelov, ki pa so neposredno v rokah kubanske vojske, revolucionarnih oboroženih sil.

Raúl Castro se je ob prevzemanju oblasti po bratovem umiku pred desetletjem lotil reorganizacije, ki naj bi končala obdobje anarhije in revolucionarnega govoričenja, gospodarstvo pa vsaj malo približala realnosti novega tisočletja. Vso turistično industrijo, od avtobusnih prevozov do hotelov in restavracij, je spravil pod kapo oboroženih sil, ki jih je vodil od udara in začetka revolucije. Dve podjetji, Gaviota in Gaesa, v celoti nadzorujeta turizem in trgovino. To je po desetletjih kaosa vpeljalo nekaj reda v turistično ponudbo in trgovsko mrežo, hkrati pa je res, da so na Kubi tudi receptorji v hotelih, natakarji v restavracijah ali prodajalci samo uslužbenci ali funkcionarji oboroženih sil.

Kubanci ne čutijo sprememb

Tudi Američani so lahko odkrili, da njihovo gospodarsko sodelovanje s Kubo v resnici pomeni financiranje revolucionarnih oboroženih sil. In Trump je zahteval, kar je Raúl Castro po svoje že storil – Američani smejo sodelovati samo z zasebnim sektorjem, ki mu Castro ne dovoli sodelovati z oboroženimi silami. Tudi začetek volilnega procesa, kakor ga na Kubi nikoli niso poznali, od udara bratov Castro leta 1959 pa sploh ne, je po svoje odgovor na ameriške zahteve, naj Kubanci začnejo proces demokratizacije z volitvami.

Vsak ameriški pritisk, predvsem blokada Kube, ki traja že od šestdesetih let, je prizadel kubansko prebivalstvo, bratoma Castro in njunim somišljenikom pa pomagal, da so ohranili režim trde roke in ljudem namesto dobrin ponujali revolucionarno besedičenje.

Vsaka ameriška grožnja je pomenila nove restrikcije, izredna stanja in vojaški nadzor nad prebivalstvom. Četudi so se »odbori za obrambo revolucije« mlajšim prebivalcem že dolgo zdeli smešni ostanek starih časov, so jih oblasti vedno izkoristile za zaostrovanje nadzora nad Kubanci. Podobne učinke zaostrovanja je mogoče pričakovati tudi zdaj, saj režim vsako Trumpovo besedo iz Miamija lahko prevede v ameriške pritiske, ki se jim je treba upreti v imenu socializma, neodvisnosti in boja proti imperializmu.

Opaznemu delu kubanskega prebivalstva ustreza, da Trump pritiska na režim v Havani in zahteva več pravic, predvsem pa ločitev državnega od zasebnega sektorja. Po otoplitvi odnosov med Washingtonom in Havano pred skoraj tremi leti se za večino Kubancev ni prav nič spremenilo, nasprotno, večina zdaj živi slabše kot pred ameriškim odpiranjem in prihodom ameriških turistov na otok.