Tiskane izdaje
Kurdi na nedeljskih ponovljenih parlamentarnih volitvah niso doživeli poraza, kot je mogoče sklepati po izjavah vodilnih turških politikov, ki na krilih parlamentarne večine Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) slavijo »zmago stabilnosti«.
Kurdska stranka HDP, ki je na junijskih volitvah, po katerih vladajoči AKP ni uspelo sestaviti koalicijske vlade, osvojila slabih štirinajst odstotkov glasov, je v nedeljo izgubila približno milijon volivcev in osvojila 10,7 odstotka glasov oziroma 59 poslanskih sedežev v 550-članskem turškem parlamentu. HDP je (ponovno) prestopil parlamentarni prag, kar je bilo na junijskih volitvah skoraj nepredstavljivo. Kurdska stranka, ki jo voli tudi veliko turških levičarjev, je kljub skoraj vojnim razmeram, ki vladajo na večinskih kurdskih območjih jugovzhodne Turčije, in umiku iz predvolilne kampanje po samomorilskem bombnem napadu na kurdske in mirovniške aktiviste v Ankari pred tremi tedni, ki je zahteval 97 življenj, ohranila jedro svoje podpore pri prebivalstvu.
Ponovljene parlamentarne volitve, ki sta jih predsednik Recep Tayyip Erdoğan in »začasni« predsednik vlade Ahmet Davutoğlu dobesedno izsilila, so dejansko potekale v izrednih razmerah, ki jih je bilo po junijskem kurdskem volilnem uspehu na neki način mogoče celo pričakovati. Julijski samomorilski napad v Suruču na meji s Sirijo, ki je zahteval 33 kurdskih življenj, je sprožil verižno nasilno reakcijo, ki je kurdski del Turčije vrnil vrsto let nazaj; v čase vojne med turško državo in kurdskimi gverilci. Oblasti v Ankari so storile vse, da bi oslabile pozicijo kurdsko-levičarskega HDP, a jim to kljub nedvomno veliki Erdoğanovi volilni zmagi ni uspelo. Turški predsednik, ki se mu je politični – in varnostni – poker, ki ga je igral zadnjih nekaj mesecev, očitno izplačal, je po objavi volilnih rezultatov dejal, da so so turški volivci poslali pomembno sporočilo Kurdski delavski strani: da prelivanje krvi ne more bivati skupaj z demokracijo. Erdoğan je pri tem dodal, da so volivci dokazali svojo močno željo po enotnosti in ozemeljski celovitosti Turčije.
Razmere, v katerih so potekale turške volitve, je na večer razglasitve volilnih rezultatov v Diyarbakiru, neuradni kurdski prestolnici, kjer so se kurdski protestniki v nedeljo zvečer spopadli s policisti, še najbolje opisal Ziya Pir, ki je bil – tako kot junija – kot predstavnik HDP izvoljen za poslanca v turškem parlamentu v Ankari. Po njegovih besedah je kurdsko-levičarska stranka plačala ceno razraščajočega se nasilja, ki je v državi izbruhnilo po tem, ko je vladajoča AKP prekinila mirovni dogovor s Kurdsko delavsko stranko (PKK).
»Za določen padec podpore HDP sta bila odločilna dva dejavnika. Eden je izbruh spopadov v naši regiji. Ljudje nočejo spopadov, zato so volili AKP. Drugi razlog za padec volilne podpore je, da so naši voditelji ves čas ponavljali, da bo HDP osvojila 13, 14, celo 15 odstotkov glasov. To je bila slaba strategija – ljudje so si rekli, dobro, imeli bomo dovolj glasov za vstop v parlament, zato niso odšli na volišča,« je kurdski poslanec v nedeljo zvečer povedal novinarjem. Selahettin Demirtas, eden izmed dveh voditelj HDP, po razglasitvi rezultatov ni bil najboljše volje. Po njegovem mnenju volitve niso bile poštene, saj vsi niso imeli enakih možnosti. »Kljub temu je to za nas še vedno velika zmaga. Izgubili smo milijon glasov, a smo pred politiko pobojev in fašizma ostali pokončni,« je povedal Demirtas. Kljub ostrim besedam je v obeh taborih mogoče čutiti željo po nadaljevanju političnega (mirovnega?) procesa.
