ZDA in Azija: Lahko bi bilo še slabše

V uredništvih velikih časopisov v nekaterih azijskih državah je pretekli teden vladala zmeda. Kako prevesti izraz »shithole«, s katerim je ameriški predsednik Donald Trump označil poreklo beguncev iz Haitija, Salvadorja in nekaterih afriških držav?

Na Japonskem je nevljudno izgovoriti takšne besede, kaj šele, da bi jih natisnili. Nacionalna televizija je zato ostala pri kompromisnem prevodu »umazana država«. Tiskovna agencija Jiji Press pa je uporabila opisni izraz »država, podobna straniščem«. Južnokorejska tiskovna agencija Jonhap je prevedla besedo kot »beraški brlog«, medtem ko so se Tajvanci odločili za »države, v katerih še ptice ne ležejo jajc«, Vietnamci in Kitajci pa za »gnile države«.

Vsem se je zdelo najpomembnejše to, da se Trumpov sramotni izraz ni nanašal nanje. Azija je s Trumpom na drugi strani Tihega oceana preživela zanimivo leto. Na trenutke se ji je zdelo, da se zahodna demokracija sesuva, nato pa, da je prav zdaj najmočnejša. V določenem trenutku se je soočala s koncem globalizacije pod ameriškim vodstvom, nato pa bila znova prepričana, da svet še nikdar ni povezovala močnejša soodvisnost. Na trenutke je bila prepričana, da je korak bliže »azijskemu stoletju«, potem pa kljub vsemu dojela, da še vedno traja ameriško obdobje. Natančneje, da se je Trumpovo obdobje šele začelo, kar vsem ustreza.

Ob prvih dvostranskih srečanjih z azijskimi gosti v Beli hiši in letovišču Mar-a-Lago je bilo jasno, da se bo Trump zelo dobro razumel s populisti, kot so kitajski predsednik Xi Jinping, japonski premier Šinzo Abe, indijski premier Narendra Modi in filipinski predsednik Rodrigo Duterte.

»Naredimo … spet veliko«

Potrdil je namreč to, kar Azija že nekaj časa ve. Kljub priseganju, da nikoli več ne bo fašističnih kultov osebnosti in velikih kulturnih revolucij, ki so preteklo stoletje napolnili s tragedijami, je 21. stoletje ponovno zagotovilo položaje močnim voditeljem s trdimi pestmi in karizmo. Na čelu nosijo enak napis: »Naredimo … spet veliko«. Namesto treh pik lahko vstavimo imena azijskih sil. Kitajska, Japonska in Indija namreč že dolgo sledijo konceptu »obnove«, »preporoda« ali »pomlajevanja«, ki temelji na gospodarskem nacionalizmu z elementi kulturnega ekskluzivizma in jasni želji, da bi malce preuredili svetovno ureditev, s čimer bi si v njej zagotovili več prostora za lastno veličino.

Takoj zatem, ko je Azija pozdravila prihod človeka, ki ga je končno dobro razumela, je imela s Trumpom zgolj eno težavo. Pokazalo se je namreč, da je o svojih zunanjepolitičnih tvitih v resnici pripravljen iti do konca.

Čeprav so dolgo govorili o »azijskem stoletju«, se je nenadoma pojavil nekdo, ki je nediplomatsko postavil bistveno vprašanje: Ali mislite, da je v primeru trka z ameriškimi interesi takšno stoletje možno? Je kdorkoli v Aziji v resnici pripravljen prevzeti vodenje sveta v trenutku, ko ga bremenijo nekončane vojne in neodpravljene razlike?

Prvi izziv za Azijo je bil Trumpov odstop od čezpacifiškega prostotrgovinskega sporazuma (TPP). S tem se je Kitajski zgolj na videz odprl prostor, da se še močneje umesti v svoji regiji kot edini zanesljiv gospodarski partner ter prevzame vodenje ostankov globalizacije. Vendar se je z razveljavitvijo TPP začel spor med dvema protekcionizmoma: klasičnim azijskim in novim ameriškim. Čeprav so dolgo govorili tudi o tem, da si rastoča Kitajska in dinamična Azija prizadevata za nov gospodarski napredek, se je s Trumpom pokazalo, da četudi je oddaljen, vsekakor ne bo mirno stal.

Ameriški predsednik je namreč najprej zahteval, da je treba poravnati račune z Azijo. Dobesedno kot v kavarni: kdor je kaj jedel in pil, naj plača. Nova ureditev bo nastala na podlagi tega, kar bo ostalo.

Kot je všeč Aziji

Prav zato je tudi kriza na Korejskem polotoku metafora Trumpovega obdobja. Vojna, tudi jedrska, je realna možnost, če se v temeljih globalizacije ne bo nič spremenilo. Četudi na primer to ne bo oboroženi spopad s Severno Korejo, še vedno grozi trgovinska vojna s Kitajsko, ki bi lahko sprožila plaz zamisljivih in nezamisljivih finančnih, monetarnih, investicijskih in drugih težav. Skratka, leto dni po tem, ko se je Trump vselil v Belo hišo, je v Aziji zopet vse v zraku.

Kaj bo sledilo? Azijske države se zavedajo, da je Trump šele začel preurejati zaveznike in nasprotnike ter da je to proces, ki bo prav gotovo trajal ves njegov mandat. Vsaka od teh držav se naglo umešča v politični svet ter si prizadeva iz razmajane strukture globalne enotnosti dobiti najboljši steber, na katerem bi slonel njen nadaljnji vzpon. Ocena ameriškega predsednika po kitajskem, japonskem ali indijskem sistemu ocenjevanja ne bi bila tako slaba kakor v drugih predelih sveta. Dokler se grde besede ne nanašajo nanje. In dokler so tviti kratki in razumljivi. Tako kot je všeč Aziji.