Tiskane izdaje
Ni še čisto pravi svetnik, je pa med blaženimi Oscar Arnulfo Romero, salvadorski nadškof. Ubili so ga med mašo, na oltarju, pa je vendarle čakal 35 let, da so se ga usmilili tisti, ki v Rimu odločajo svetnikih. Iz Argentine je moral priti papež, ki pozna latinskoameriške razmere in ve, kako smo iz Evrope na njegov kontinent gledali skozi svoja očala hladne vojne.
Papež Frančišek, ki se je odločil, da Romero ne more ostati odrinjen, medlem ko ducati in stotnije drugih postajajo blaženi in svetniki, je te dni zapisal, da je monsinjor Romero znal voditi, braniti in ščititi svoj narod, svojo čredo. Posebej pozoren je bil do revnih in odrinjenih. V trenutku, ko so ga ubili, se je popolnoma identificiral z Njim, ki je dal življenje za svoje ovce. Njegova beatifikacija, je sedanjemu nadškofu in šefu salvadorske škofovske konference Joséju Luisu Escobarju sporočil papež, je motiv za veliko veselje za vse Salvadorce in za vse, ki se veselimo s primerom najboljših sinov Cerkve.
Bergoglio v dolgem pismu ubitega monsinjorja na svoj način primerja z dogajanjem pred dvema tisočletjema, kar je v popolnem nasprotju z obravnavanjem, ki ga je bil Oscar Arnulfo Romero deležen več kot tri desetletja po svoji smrti na oltarju. Ko so zavrnili in prepovedali teologijo osvoboditve, za odločitvijo sta stala dva papeža, Wojtyla in Ratzinger, so prepovedali tudi njega, Romera in njegovo zgodbo. Takrat se vsekakor niso zavedali, da jim bo v nekaj desetletjih uspelo število vernikov v največjih, najbolj katoliških državah Latinske Amerike zmanjšati tudi za tretjino.
Teologija osvoboditve je seveda obstajala, tudi tisti manjši del je obstajal, ki so ga tlačili ali se je sam uvrstil v ideološke okvirčke, z njimi ali zaradi njih pa so odrinili vse, ki so dvignili glas in povedali, da v Latinski Ameriki tistega časa vlada nasilje, z njo revščina, vsega tega dušni pastirji pač niso zmogli zamolčati. Večina kritičnih ni imela nič opraviti s hladno vojno in delitvami na prokubanske in proameriške, samo na krivice so opozarjali. Tudi Oscar Arnulfo Romero je bil med slednjimi, navsezadnje tudi Jorge Mario Bergoglio, ki je danes papež Frančišek.
Ko so ga 24. marca leta 1980 ubili med maševanjem, je najprej malo završalo, potem je bilo še nekajkrat slišati zahteve, naj ga vendar povzdignejo med svetnike. Politika pa je storila svoje. Svetovna in vatikanska.
V trenutku, ko se je zgodilo, se je zdelo, da je vsem jasno, kdo ga je ustrelil, saj se je zgodilo na oltarju, ljudje so govorili o imenu, vsem je bilo menda tudi jasno, kdo ga je ukazal ubiti. Pa vendar še dandanes niti po preiskavi, ki so jo dali izpeljati Združeni narodi, ni objavljeno ime storilca, za naročnika pa je obveljal major Roberto D'Aubuisson, šef skrajno desničarske organizacije Arena, ki je imela v najhujših časih brezmejno politično in vojaško moč. D'Aubuissonovi pajdaši so pobili, prej pa posilili tudi šest redovnic. Ker so bile med njimi Američanke, majorja po tem zločinu niso več ščitili, nekega dne ga je vzela noč.
V Vatikanu in na globalni desnici, tudi medijski, so Romera pred tremi desetletji in več nemudoma vrgli v predalček, kamor so prej spravili Cheja Guevaro, Salvadorja Allendeja in še katerega levičarja in gverilca. Potem pa je minilo veliko beatifikacij, več tisoč blaženih in na stotine svetnikov je bilo razglašenih, imena Oscarja Arnulfa Romera pa se ni nikoli omenjalo. Če se je zanj potegnil malo bolj zmerni, kaj šele levi del spektra, je to samo škodilo. Škodilo je seveda tudi to, da je Romera za svojega svetnika že zdavnaj razglašala nekoč gverilska levica, ki je s tem po koncu državljanske vojne pridobivala volivce in tudi zmagovala.
Čeprav papeške besede veljajo več od drugih, ko gre za svetnike in blažene, velja vendarle dodati, da se v Salvadorju še dandanes prav vsi ne strinjajo s svetništvom nekdanjega nadškofa. Skrajna desnica, ljudje iz D'Aubuissonovega kroga, se pravi najbogatejši državljani, veleposestniki in industrijalci, ki sicer veljajo za najbolj pobožne in največje podpornike salvadorske Katoliške cerkve, so tudi te dni kritični do papeža Frančiška in zavračajo ceremonijo, s katero so ga povzdignili v mučenca in blaženega. Ne more biti svetnik vseh Latinoameričanov, ko pa so ga za svetnika naredili gverilci in tudi sedanji papež, ki je iz njegovega kroga, godrnjajo bogataši v svojih palačah, nekaj se jih je oglasilo tudi v javnosti. Soproge premožnih mož so se morale v svojih bogatih opravah pač pojaviti tudi na ceremoniji, tam so spregovorile, iz njih so mnenja izvabili predvsem ameriški novinarji, ki jih ima skrajno desni del z nasiljem še bolj kot kdaj prej prežetega Salvadorja še dandanes za svoje glasnike.
Oscarja Arnulfa Romera sem poznal tudi osebno. Prihajal je iz precej desnega krila salvadorske duhovščine, ko pa je postal nadškof, se je soočil s položajem svojih revnih in preganjanih vernikov. Ostal je pastir, vendar ne več slepi pastir, ki ne bi doumel razmer. Tudi v Vatikan je šel razlagat svoje poglede, na srečanju latinskoameriške škofovske konference je vsem pojasnil, kaj se dogaja, zraven pa vprašal, zakaj se Cerkev ne odzove.
Vse to se je dogajalo v času hladne vojne, konec sedemdesetih let, evropski pogled je bil preprost, ali z ene ali z druge strani berlinskega zidu, ne iz Latinske Amerike in njene realnosti. Veš, mi je rekel enkrat pri kosilu, naš papež, ki prihaja iz Poljske, nič ne razume Latinske Amerike. Trikrat sem mu poskusil dopovedati, da v Salvadorju pač ne gre zgolj za levico in desnico, za železno zaveso po evropsko. Za revščino gre in za nekaznovano pobijanje revežev. Pa me ni nihče poslušal, se je pritoževal.
Nadškof Oscar Arnulfo Romero se je zavedal, da je njegovo življenje v nevarnosti. Ko sva se videla zadnjikrat in sem ga pozdravil z običajnim - na svidenje, se vidiva kmalu-, je čisto mirno odgovoril, da o tem ni prepričan, lahko se mu zgodi, da ga prej ubijejo.
Ko sem pozneje hodil po salvadorskih hribih, Oscarja Arnulfa Romera ni bilo več, pa je bil po svoje še vedno navzoč. V deželo sem vstopil ilegalno, ker so me D'Aubuissonovi postavili na črni seznam osovraženih novinarjev (na njem so bili tudi ameriški novinarji). Po vaseh me je spremljala redovnica Marija, prej dve desetletji misijonarka med revnimi Latinoameričani v Združenih državah. Nadškof jo je dal leto pred svojo smrtjo poklicati domov, naj raje pomaga svojim, zdaj jim je najtežje, ji je rekel.
