Tiskane izdaje
V »preprostem športnem baru«, kot so Bart and Urby's opisali na googlovem zemljevidu, nihče ni opazil, da se je sonce potopilo za griče vzhodne Pensilvanije in da je mraz še bolj grizel po še vedno pobeljenih ulicah podeželskega mesta Wilkes-Barre. Osiveli Charlie Fox je sedel na barskem stolčku in prebiral tuji ekonomski časnik, bolj podoben zatopljenemu profesorju kot pa vojnemu veteranu, ki je skoraj del barskega inventarja. »Trump?« je dvignil obrvi. »Čisti tepec. Idiot,« ni izbiral besed o predsedniku države. Večina volivcev okrožja Luzern s sedežem v Wilkes-Barru se z njim verjetno ne strinja. Dolgo časa trdno demokratsko okrožje, ki je obakrat podprlo Baracka Obamo, je pred poldrugim letom obrnilo ploščo in ne samo podprlo Trumpa, pač pa mu namenilo zmago za 20 odstotnih točk. Ter pripomoglo, da je modra zvezna država postala rdeča in newyorškega milijarderja potisnila v Belo hišo.
Leto dni kasneje, ko državi vlada predsednik z zgodovinsko nizko podporo, večina Američanov pa skoraj vsako njegovo odločitev ali politiko pospremi z nezadovoljstvom, se ne zdi, da pensilvansko podeželje obžaluje volilni nakup. Charlie Fox misli, da ve, zakaj. »Ljudje, ki so ga volili, še vedno nič ne berejo in nič ne vedo. Ko jih vprašam, zakaj ga podpirajo, nihče ne zna jasno razložiti,« se je namrdnil. Dokler ni prisedel njegov prijatelj Michael Mack, še vedno Trumpov volivec. »Seveda se ne strinjam z vsem, kar naredi, kaj šele z vsem, kar izreče, toda razmišlja v pravo smer, zato ga še vedno podpiram,« je dejal Mack. Leta 2008, ko je bila država naelektrena ob obljubi sprememb, kipečih iz gesla Da, zmoremo, je glasoval za Obamo. Zdaj verjame, da bo Amerika spet velika.
Gospodarski razcvet
Wilkes-Barre je del rjastega pasu, nekoč industrijskega srca ZDA, ki je novo ime dobil po številnih zapuščenih in rjavečih tovarnah. Nekdaj veliko rudarsko mesto, ki so ga polnili priseljenci – »moj dedek je prišel iz Italije, kopal antracit, dobil pljučno bolezen in umrl star 59 let, tako gre to«, pravi Mack – se je za nekaj časa preusmerilo v drugo industrijo, vendar je v zadnjih dvajsetih letih tudi ta počasi usahnila. »Brezposelnost je večja kot drugod po državi, a ni grozna. Težava je, ker tudi zaposleni nimajo dobro plačanih služb,« je politolog dr. Thomas Baldino z lokalne univerze Wilkes pojasnil tleče nezadovoljstvo v dolini reke Susquehanna, ki je povzročilo velik zasuk. V zadnjih mesecih je največ novih delovnih mest prineslo Amazonovo skladišče, kjer pa mesečna plača znaša približno 1900 evrov, skromno za ameriške razmere.
Foto Joshua Roberst/Reuters
Jutro osuplosti
»Zdi se, da mu nekaj le uspeva,« pravi tudi Duane Miller, 70-letni lastnik prodajalne barv v mestecu Bangor, poldrugo uro vožnje južno od Wilkes-Barra. Če je ta velik približno toliko kot Celje, je Bangor kot Žalec, le da je skoraj kičasto ljubka zbirka podeželskih hiš in mestnega središča s pridihom 19. stoletja. Miller je iskriv 70-letnik, nekoč je bil župan Bangorja, zdaj pa nekakšen lakmusov papir za novinarsko srenjo, ki hodi v Pensilvanijo merit utrip novega Trumpovega podeželja. »O predsedniku imam mešane občutke, čeprav sem glasoval zanj,« pravi konservativni demokrat. Po njegovih besedah je »razvajen in prepirljiv otrok«, a hkrati pravi, da bo predsednik še tri leta, zato mu je treba dati možnost in ga obravnavati kot voditelja. »Če bi bile volitve zdaj, bi bil precej neodločen, verjetno bi moral vreči kovanec,« ni več tako trdno prepričan o svoji odločitvi. Novembra 2016 predvsem ni maral Hillary Clinton, ko se je naslednje jutro zbudil, je bil ob Trumpovi zmagi osupel.
Larry Hallett je imel nasprotne občutke, dolgoletni republikanec in lastnik restavracije Trolley Shops je bil presrečen, ko je izvedel za rezultat volitev, še posebej ker je njihovo okrožje Northampton postalo eno tistih, ki so iz demokratskega tabora prestopila v republikanskega. Po njegovih besedah je veliko njihovih strank prestopilo med republikance. »Pred šestimi leti sem televizijo v lokalu prestavil na (konservativno televizijsko mrežo) Fox News in marsikdo se je pritožil, zdaj takšnih skoraj ni več,« zadovoljno ugotavlja. Prepričan je, da bi sporni predsednik tudi zdaj zlahka zmagal, »nekaj ljudi ga resnično sovraži, toda mnogi ugotavljajo, da jim gre bolje«. Pri čemer priznavam, da bo šlo bolje tudi njegovi družini, zlasti otrokom, saj jim po njegovi smrti ne bo treba plačati davka na dediščino, Trump pa je že toliko razgradil tudi zdravstveno reformo Obama, da je precej znižal stroške za plačila zavarovanja Halletovim zaposlenim.
Ne moti ga niti njegov vulgarni besednjak, prej nasprotno, pravi, da imajo končno politika, ki »pove tako, kot je«. Podobno meni tudi Miller, »mnogo ljudi je sitih politične korektnosti, razmišljajo podobno kot Trump, le da tega niso mogli reči na glas, česar so imeli vrh glave«. Po njegovih besedah je Clintonova z razvpito opazko o »košari obžalovanja vrednih« med prebivalci konservativnega podeželja zapečatila svoj poraz. »Mnoge moje stranke – navadni ljudje, pleskarji, mizarji, električarji – so prihajale v prodajalno in glasno bentile, da so tudi oni del te košare. Morda se ne strinjajo z vsem, kar predsednik reče, moja žena je velikokrat ogorčena, toda verjamejo v njegov načrt,« je prepričan. Pri tem ni jasno, kakšen je načrt, ponavadi se strne v geslo o spet veliki Ameriki.
Trump in mediji
Jasno je bilo, da si po osmih letih prvega temnopoltega predsednika belo podeželje želi velike spremembe. Tako velike, da so podprli Trumpa, čeprav nikoli niso povsem verjeli v njegove obljube. »Ah, dajte no, kakšen zid. Vedno sem menil, da bo šlo za kakšne elektronske naprave, ne pa za veliki kitajski zid, to je smešno,« je Miller odpravil daleč najbolj glasno obljubo predsednika. Pri čemer priznava, da je težko vedeti, kaj ima Trump res v mislih, »en dan je nekaj, drug dan povsem drugje, kdo ve, kaj se mu plete po glavi«. Miller in Hallet sta hvalila zunanjo politiko predsednika, čeprav ZDA doživljajo izjemen padec ugleda v tujini, kjer le še 30 odstotkov ljudi odobrava ameriško vodstvo, kar je 20 odsotnih točk manj od zadnjega leta predsedovanja Baracka Obama. Prej nasprotno, to le utrjuje njihovo prepričanje, da se bojuje za Ameriko, ne pa na račun ameriških delavcev vzdržuje svetovni red.
Morda takšen razkorak pojasnjuje dejstvo, da vsi, tudi Charlie Fox, ki zase pravi, da je levo od centra, trdno verjamejo v Trumpovo nenehno ponavljanje o lažnivih medijih. »Mediji ga načrtno napadajo, to ni več poročanje,« trdi, kljub svojemu prezirljivemu odnosu do predsednika. Kar pomeni, da so milijoni Američanov le še bolj prepričani, da ima predsednik prav, ko podeljuje nagrade za lažnive medije. Čeprav so se ti za vseh osem neresničnih zgodb v ZDA opravičili, Trumpovih 1593 neresnic iz leta 2017 pa ostaja brez popravkov.
