Malezijski kralj ima po ustavi le častno vlogo, a ni marioneta

Sultan Muhamad V. je bil v torek okronan za kralja Malezije. Med slovesnostjo so mu dodelili naslov Jang di-Pertuan Agong, kar dobesedno pomeni »Ta, ki je postal vladar«. Zdaj je pred njim petletni mandat predsednika države, simboličnega vodje islama in nominalnega poveljnika oboroženih sil.

Častna garda v belih uniformah in z bleščečimi bajoneti je pozdravila novega kralja, ki je imel na sebi slovesno uniformo krem barve, prek prsi pa obešeno zlato lento. Njegovo prisego je pospremilo 21 topovskih salv in islamska molitev. V državno palačo Istana Negara v Kuala Lumpurju se je tako vselil še en kralj, in sicer 15. po vrsti od leta 1957, ko se je Malezijska federacije osamosvojila od britanskega imperija.

Moj gospodar

Današnja Malezija je volilna monarhija, kar pomeni, da vsakih pet let izvolijo novega kralja. Vsakič izvolijo kralja iz druge države in vsak kralj lahko znova kandidira šele po tem, ko se na prestolu zvrsti vseh devet vladarjev iz devetih malezijskih držav (od skupno enajst držav in dveh zveznih ozemelj). Vsako državo vodi sultan oziroma tuanku (kar v malezijskem jeziku pomeni »moj gospodar«).

Medtem ko je v omenjenih devetih državah najvišja funkcija dedna, kralja federacije izvolijo oziroma, natančneje povedano, potrdijo, tako da se vsi vladarji držav na seznamu z enim kandidatom tajno izrečejo o tem, ali je po njihovem mnenju primeren za opravljanje te funkcije. Kralj na čelu Malezije tako dobi to funkcijo po ključu. Ko so uvedli to prakso, so prestol najprej ponudili takratnemu sultanu države Johor, a jo je 84-letni Ibrahim iz Johorja zaradi visoke starosti zavrnil. Drugemu po trajanju vladarskega staža sultanu države Pahang ni uspelo dobiti večine glasov, tako da je postal prvi izvoljeni kralj Abdul Rahman, vladar države Negeri Sembilan.

Sedeminštiridesetletni Muhamad V. je eden najmlajših malezijskih kraljev. Na prestolu je zamenjal Abdula Halima, ki je bil s svojimi 89 leti eden najstarejših kraljev in tudi edini, ki je bil dvakrat izvoljen na ta položaj. Novi kralj prihaja iz države Kelantan, izobraževal se je na Oxfordu in slovi kot ljubitelj knjig in ekstremnih športov. Obožuje vozila na štirikolesni pogon, s katerimi se rad podaja na pustolovščine zunaj asfaltiranih cest, ukvarja se s streljanjem in promovira zdrav način življenja, s tem da sodeluje na walkatonih – maratonih, na katerih se določena razdalja prehodi.

Kralj ni marioneta

Čeprav ima kralj po ustavi častno vlogo, oblast pa je v rokah premiera, kljub vsemu ni marioneta. Od kralja pričakujejo, da deluje kot apolitična institucija vseh Malezijcev, pri čemer mora biti zanj na prvem mestu dobrobit ljudstva. Kralj sicer resda imenuje ministre v vladi in vrhovne sodnike, vendar počne to na predlog premiera, njegova največja vloga pa pride do izraza takrat, ko nobena od političnih strank na volitvah ne dobi prepričljive večine. Kralj je lahko takrat porok trdnosti in most med ločenima stranema, zato ni nič čudnega, da se imajo Malezijci za srečne, ker so ohranili ta ostanek iz fevdalne dobe in ga nadgradili v skladu s sodobnimi potrebami demokracije.

Med več sto gosti, ki so bili povabljeni na slovesno ustoličenje kralja, ni bilo bivšega premiera Mahathirja Mohamada. Najprej so mu poslali povabilo, nato pa so ga preklicali, in to tik pred začetkom slovesnosti v Palači narodov. Razlog za to je bil Mahathirjev spor s sedanjim premierom Razakom Nadžibom. Mahathir je namreč zahteval njegov odstop, ker naj bi bil premier vpleten v korupcijo. Mahathir se je s prejšnjim kraljem sestal septembra in mu izročil peticijo s podpisi 1,4 milijona državljanov, ki so bili zgroženi nad obtožbami v zvezi z Nadžibovimi poneverbami.

Enaindevetdesetletni Mahthir je Nadžiba obtožil ne le tega, da je na milijone ameriških dolarjev iz državnih skladov preusmeril na svoj zasebni račun, temveč mu očita tudi podpihovanje rasizma in verske nestrpnosti med večinskimi muslimani in pripadniki drugih verskih skupin.

Zahteve ljudi

In Mahathir še zdaleč ni edini, ki meni, da je strmoglavljenje Razaka Nadžiba najpomembnejša stvar v tem trenutku. Avgusta lani je šlo na ulice Kuala Lumpurja na sto tisoče ljudi in zahtevalo odstop premiera, o katerem sumijo, da si je na svoj bančni računa nakazal blizu 700 milijonov dolarjev iz razvojnega sklada, protesti pa so se ponovili tudi v letošnji jeseni. Pod pritiskom javnosti in soočen z zahtevami po tem, naj odstopi in naj se proti njemu sproži preiskava, se je začel Nadžib vse bolj nagibati k diktatorskemu stilu vladanja, Malezijo pa so začeli zato uvrščati v kategorijo tistih azijskih držav, ki so se v 20. stoletju gospodarsko pognale naprej kot majhni »azijski čudeži«, nato pa so se v trenutku, ko se je pričakovalo, da bo vsemu temu logično sledila širša demokracija, spremenile v zgodbo o neizpolnjenih obljubah. Podobno usodo si z s to deželo deli Tajska, na malce drugačen način pa tudi Hongkong. V nobenem od nekdaj svetlih zgledov naglega gospodarskega vzpona družbi ni uspelo zmagati v tisti odločilni bitki, ki bi demokracijo popeljala mimo pasti korupcije, svobodo govora pa obranila pred diktaturo nove dobe.

Malezijci, ki še vedno upajo, da bo Razak Nadžip stopil pred preiskovalce, so bili silovito razočarani ob zmagi Donalda Trumpa na ameriških volitvah. Nadžip se je namreč imel priložnost spoprijateljiti s Trumpom. Svoje bivanje v New Yorku med generalno skupščino ZN je med drugim izkoristil za to, da je s svojim spremstvom igral golf na turnirju, ki ga je organiziral Trumpov klub. Ker je ameriški predsednik na fotografiji, ki so jo posneli po turnirju, napisal posvetilo »svojemu priljubljenemu premieru«, se zdaj Malezijci bojijo, da bo Nadžib izkoristil prijateljstvo, sklenjeno med igranjem golfa, in tako za vedno pokopal upanje, da bo vendarle prišlo do preiskave porekla velike vsote denarja na njegovem zasebnem računu, pri čemer je bil del denarja že »opran« tudi z nakupom luksuznih stanovanj v New Yorku in na Beverly Hillsu.

Novi kralj se ne bo ukvarjal s korupcijskim škandalom, ki se plete okoli premiera. Se pa od njega pričakuje, da bo moralni steber v primeru krize, do katere bi lahko prišlo, če bo malezijska javnost vztrajno zahtevala pravico. Zato od Muhameda V. pričakujejo precej več, kot se tukaj običajno pričakuje od izvoljenih kraljev. Časi so zapleteni, problemi pa so včasih videti takšni, da jih lahko razreši samo kralj s sabljo, obešeno za pasom.