Tiskane izdaje
Najpomembnejše vprašanje na parlamentarnih volitvah v Singapurju je imigracija. Problem je zapleten, saj si želi Levje mesto ohraniti popoln red, hkrati pa zelo preprost, saj brez prišlekov preprosto ni gospodarske rasti.
Singapurci pred parlamentarnimi volitvami dobivajo pesniški navdih. Pišejo haikuje, v katerih izražajo svoja stališča, pri čemer včasih v nekaj vrsticah zelo natančno povedo, kaj pravzaprav pričakujejo od kandidatov. Vsi so proti njemu, on pa še vedno vzravnan stoji med vsemi, feniks se je znova rodil. Tako se glasi eden od domoljubnih haikujev.
»Kaj kmalu se bomo morali odločiti, ali hočemo samsung galaxy note 5 ali iphone 6S,« se je eden od tukajšnjih prebivalcev ponorčeval iz volitev, ki bodo v petek in na katerih se – tako kot vedno do zdaj – vnaprej ve, kdo bo zmagovalec. Ali pa tudi ne?
Stranka ljudske akcije (PAP) je dobila »mandat neba« že leta 1959 in je od tedaj na oblasti. Čeprav nihče ne pričakuje, da bi lahko bila tokrat poražena, so letošnje volitve po marsičem nekaj posebnega. Prvič se bodo kandidati PAP podali v areno brez ustanovitelja stranke in očeta naroda Lee Kuan Yewa, ki je umrl marca letos. Levje mesto (kar dobesedno pomeni ime Singapur) je 9. avgusta proslavilo 50. obletnico neodvisnosti, zdaj pa je treba prepričati državljane, da bodo tudi brez velikega vizionarja in njegove modrosti vse perspektive ostale enako široke in svetle kot do zdaj. Vprašanje pa je, kako ostati ena najbogatejših in najbolj urejenih držav na svetu.
In medtem ko se haiku nekega optimista glasi Enajstega septembra se bodo nekateri mučili z vprašanjem, kam naj gredo na počitnice, kar naj bi pomenilo, da se po volitvah, ki bodo potekale tistega dne, ne bo prav nič bistveno spremenilo, se velik del volivcev ukvarja s številko 6,9 milijona.
Pričakovati je namreč, da bo imel Singapur do leta 2030 toliko prebivalcev. Ker je hitro naraščanje prebivalstva s 4,17 milijona, kolikor jih je bilo leta 2004, na skoraj 5,5 milijona, kolikor jih je danes, že zdaj vir svojevrstne živčnosti, je bilo vprašanje širšega odpiranja vrat za prišleke ena najbolj vročih tem letošnje predvolilne kampanje.
32-odstotno povečanje števila prebivalstva v borih 10 letih je namreč nastalo zato, ker je singapurska vlada omogočila prihod tuje delovne sile, tako da zdaj tukaj živi več kot dva milijona priseljencev. Singapur je pravzaprav pravi demografski mozaik, v katerem prevladujejo etnični Kitajci (74,2 odstotka), Malezijci (13,2 odstotka) in Indijci (9,2 odstotka). Tisti, ki se imajo za staroselce, se zdaj bojijo, da bo vladna injekcija, ki pomeni okoli 20.000 novih državljanov vsako leto, v kratkem povzročila vsesplošno gnečo.
Včasih je to mišljeno dobesedno. V mestnem prevozu, na katerega so Singapurci posebej ponosni, je nenadoma težko dobiti sedež, avtobusi in podzemna železnica pa celo zamujajo, ker morajo zaradi prevelikega števila potnikov na postajah stati dlje, kot je predvideno. To je zgolj metafora za gnečo, ki jo državljani vse bolj opažajo tudi na borzi dela. Podražila so se stanovanja. Znižale so se mesečne plače.
Torej ni povsem nelogično, da glavno opozicijsko silo, Delavsko stranko, skrbi, da bodo, kot je nedavno izjavil njen neuradni voditelj Low Thia Khiang, »Singapurci v kratkem postali manjšina«. Zanimivo je predvsem to, da se za zapiranje vrat najbolj odločno zavzemajo mladi.
Sveža energija
Od 181 kandidatov, ki se potegujejo za 89 poslanskih sedežev, se jih več kot 70 prvič udeležuje politične kampanje. Ena od najmlajših med njimi je 24-letna Han Hui Hui. Kot neodvisna kandidatka se je Triple H (kot so jo privrženci poimenovali po slavnem ameriškem rokoborcu, igralcu in bodibilderju) spravila na vlado prav s pripombo, da premier Lee Hsien Loong Singapurcem ne daje dovolj prednosti pred »tujci«. Tako kot večina kandidatov iz opozicijskih vrst tudi ona odločno zavrača pripombe o ksenofobiji. A imigracija je vsekakor na udaru.
Odkar je leta 2012 priseljenec iz Kitajske s ferrarijem prevozil rdečo luč, treščil v taksi in ubil taksista in njegovega japonskega potnika, se ves čas govori o neredu, ki ga v mesto prinašajo tujci. Ko je tistega leta skupina indijskih delavcev organizirala demonstracije, ki so se končale z nasiljem, v katerem je bilo poškodovanih 49 pripadnikov varnostne službe, si je PAP prislužila velik minus. Če med imigranti ne zna vzdrževati reda, naj jih vsaj ne spušča v Singapur, so sporočili voditelji Demokratske stranke.
A Singapur bi težko preživel brez sveže energije. Lani je bila rodnost med staroselci 1,25, kar je premalo celo za enostavno reprodukcijo. Premier Lee Hsien Loong je opozoril, da bi bila samoizolacija katastrofalna za gospodarstvo, ki se je prav tako znašlo pred številnimi težavami. Avgusta je morala njegova vlada znižati pričakovano 2,4-odstotno stopnjo rasti na 2 oziroma največ 2,25 odstotka.
Na volitvah leta 2011 je PAP v 87-članskem parlamentu dobila 81 sedežev, vendar je bilo 60,1 odstotka osvojenih glasov najslabši rezultat v zgodovini te stranke. Zmaga z manj kot 60 odstotki glasov bi tokrat bila svojevrsten poraz. To bi namreč pomenilo, da se je opozicija konsolidirala glede ključnih tem, praviloma povezanih z imigracijo. V tem primeru bi torej lahko nastal preobrat v politiki in verjetno tudi občutno znižanje imigracijskih kvot.
Titanik
Prvič lahko 2,5 milijona volivcev izbira med kandidati različnih strank za vseh 89 sedežev v parlamentu. PAP ima namreč kandidate v vseh volilnih enotah, vendar se v nasprotju s prejšnjimi volitvami zdaj politična dediščina pokojnega Lee Kuan Yewa srečuje z opozicijskim izzivom na vseh volilnih točkah. Ko je premier Lee Hsien Loong avgusta povabil ljudi na volitve, je računal na to, da bo proslava 50. obletnice »gospodarskega čudeža« zadosten argument za glasove v skrinjici PAP. Low Tia Khiang iz Delavske stranke pa je zdaj vladajočo stranko primerjal s prenatrpano ladjo za križarjenje. »To je bila nekdaj luksuzna ladja in njen graditelj je trdil, da se ne more potopiti,« je dejal novinarjem med predvolilno kampanjo. »Imenovala se je Titanik.«
