Tiskane izdaje
Vodja hongkonške vlade Leung Chun Ying je še zavrnil vse pozive protestnikov k odstopu s položaja, vendar je hkrati predlagal pogovore, s katerimi bi poskušali doseči kompromis in se izognili najhujšemu. Obe strani se strinjata samo v tem, da bi radi konflikt razrešili mirno.
Toda ko je glavna sekretarka hongkonške vlade Carrie Lam pripravljala srečanje, še ni bilo jasno, o kakšnih predlogih se bodo pogovarjali njeni nadrejeni s predstavniki gibanja Occupy Central in Scholarism. Medtem ko so razmere v Hongkongu spremenljive in se ljudje bojijo nasilja ter hkrati upajo, da bo mogoče doseči kompromis, vsa Azija opazuje nekdanjo britansko kolonijo in jo razume kot ogledalo vseh nacionalnih združitev, ki se morajo uresničiti verjetno še v tem stoletju.
Za prizore iz Hongkonga se najbolj zanima Tajvan, odzive Pekinga pa pozorno spremljata tudi obe Koreji. Za Tajvance je hongkonška izkušnja razlog več, da se uprejo poskusom Pekinga po vključitvi v njegovo gospodarsko galaksijo, Korejcem pa se zdi, da imajo zaradi močne Kitajske še več razlogov za združitev. Hongkong in Tajvan nikoli nista bila del iste zgodbe, saj Hongkonžani nikoli niso zahtevali neodvisnosti od Kitajske. Nikoli niso poudarjali neke posebne narodnostne ali kulturne identitete, ki bi jih ločevala od rojakov v »matični državi«. Hongkong je bil več desetletij nepolitičen azijski kotiček, v katerem so precej več razmišljali o poslih kakor o ideologiji.
Ko je Hongkong leta 1997 prišel pod politično oblast Pekinga, je na Tajvanu že več kakor leto dni vladal prvi demokratično izvoljeni predsednik. Prav zato, ker je Li Teng Hui, ki mu včasih pravijo »oče tajvanske demokracije«, z vztrajanjem pri neodvisnosti izzval Kitajsko, da je vzdolž obale razporedila več sto balističnih raket, usmerjenih proti njihovem otoku, je Tajvance močno zanimalo, kako bo v Hongkongu delovalo načelo »ena država, dva sistema«.
Peking namreč tudi Tajvanu ponuja takšen odnos, vendar bi v nasprotju s Hongkongom, ki nima svoje vojske, otok smel obdržati svojo vojsko in seveda svojo demokratično ureditev. To, kar Tajvan trenutno vidi v Hongkongu, niti najmanj ne pripomore k morebitni prihodnji »mirni združitvi«. Seveda je veliko razlik med hongkonško državljansko nepokorščino pod dežniki in tajvanskim »gibanjem sončnic«, ki je letos spomladi onemogočilo delo tamkajšnjega parlamenta z zahtevami po preklicu sporazuma s Kitajsko o trgovini in naložbah. A prizadevanja so enaka, kajti Hongkong sicer res ne zahteva neodvisnosti, vendar so v Pekingu zahteve po demokraciji slišati kot najbolj prevratno delovanje. Kitajskemu vodstvu je namreč jasno, da resnično svobodne volitve znotraj kitajskih meja ne bi mogle ostati samo hongkonški privilegij.
Peking uporablja enako strategijo tako pri vprašanju vključevanja Hongkonga kot pri združevanju s Tajvanom. Trgovina, naložbe, trg in kapital so najmočnejše orožje, s katerim poskuša Kitajska zatreti demokratična prizadevanja Hongkonžanov in neodvisno identiteto Tajvancev. Najboljši sogovorniki kitajskih partijskih voditeljev so prav hongkonški in tajvanski tajkuni. Prav zato, ker se Peking z njimi brez težav dogovori o tem, da je demokracija draga, neučinkovita in morda nepotrebna, sta hongkonški Occupy Central in tajvansko »gibanje sončnic« zelo podobna drug drugemu po značaju, če že ne po ciljih, ki jih poskušata uresničiti. V obeh primerih je samo z demokracijo mogoče zaščititi samostojnost, svobodo in pravice pred kapitalom v službi komunistične velesile.
Vse odkar je Kitajska s svojim čedalje večjim bogastvom uresničila svoje želje v regiji, njeni odnosi s Severno Korejo niso več tako dobri kakor nekoč. Vodja Kim Džong Un je ob malem jubileju LR Kitajske v Peking poslal čestitko z nenavadno hladno vsebino in brez ene same besede o prijateljstvu ali »posebnih odnosih«, ki so jih nekoč poudarjali v sporočilih med obema zaveznicama.
Kim je v svojem sporočilu predsedniku Xi Jinpingu zapisal samo to, da želi kitajskemu ljudstvu lepo prihodnost, razcvet in srečo. Omenil ni niti zavezništva, potrjenega s skupnim prelivanjem krvi v vojni med letoma 1950 in 1953. Nekateri analitiki menijo, da je to Kimov odgovor na kitajsko hladno čestitko ob severnokorejskem državnem prazniku 9. septembra, drugi pa so prepričani, da Pjongjang načrtno spreminja odnose s sosedo, ker jo ima čedalje pogosteje za novodobno kolonizatorko.
Hkrati je treba opozoriti, da še nikoli ni toliko Južnih Korejcev podpiralo združitve s Severom. Državna univerza za mir in združitev v Seulu je opravila anketo, ki je pokazala, da skoraj 56 odstotkov vprašanih meni, da je združitev v južnokorejskem interesu. Od tega je približno 30 odstotkov prepričanih, da bi tako zmanjšali brezposelnost, več kakor 45 odstotkov jih Severno Korejo sprejema kot partnerico in samo manj kakor 14 odstotkom se ta država zdi njihov sovražnik.
V Hongkongu ne gre samo za volitve za vodjo lokalne vlade. Prav tako ne gre samo za demokracijo v Aziji. Gre za precej bolj zapleteno vprašanje o tem, kakšna bodo prihodnja prizadevanja za združitev, razdružitev in vzpostavitev regionalne strukture. In od tega je odvisno nekaj precej pomembnejšega - mir v regiji.
