Tiskane izdaje
Neposredno jo je prenašalo 120 televizijskih postaj, več sto radijskih, spremljati jo je bilo mogoče tudi na youtubu. Na Trgu sv. Petra ni bilo dodatnih varnostnih ukrepov, italijanska policija pa je okrepila nadzor v okolici trga in Rimu. Na trgu so vse vernike temeljito pregledali, na slovesnosti so bili navzoči tudi uradni državni predstavniki iz 15 držav.
Na pot s Slovenko
Mater Terezijo, Albanko, rojeno v Skopju leta 1910 kot Agnes Gonxha Bojaxhiu, je razglasil za blaženo Janez Pavel II. leta 2003, vsega šest let po njeni smrti (1997). Po odločitvi za redovniško življenje je pri 18 letih odpotovala v Zagreb, od tam pa s Slovenko Betko Kajnč na Irsko v red loretinskih sester, ki so misijonarile v Indiji. Po dveh mesecih sta iz Dublina z ladjo odpotovali v Kalkuto. Terezija je v St. Mary's College dekleta iz premožnih družin poučevala zemljepis, po večnih zaobljubah leta 1937 pa postala ravnateljica šole. Leta 1946 se je med eno izmed voženj skozi Kalkuto, ko je opazovala revne, odločila, da jim bo pomagala. Dobila je dovoljenje, da lahko zapusti svoj red, ni pa se ji bilo treba odreči redovniškemu statusu. Leta 1950 je ustanovila red Misijonark ljubezni, leta 1987 ustanovljen tudi v Sloveniji. Sedem let pred tem in pol leta po prejemu Nobelove nagrade za mir (1979) je obiskala Ljubljano.
Ko je dobila Nobelovo nagrado, so jo šteli za eno od petih jugoslovanskih nobelovcev poleg Friderika Pregla, Lavoslava Ružičke, Iva Andrića in Vladimirja Preloga. Za nagrado ji je čestital tudi jugoslovanski predsednik Tito, ko je v Oslu prevzela nagrado, sta sprejem v njeno čast pripravila indijsko in jugoslovansko veleposlaništvo.
Za sirote, bolne in umirajoče
Odkar je ustanovila red Misijonark ljubezni, ki ga je pozneje priznal tudi papež, je živela med reveži v Kalkuti. S člani svojega reda, moškimi in ženskami, se je posebej posvečala umirajočim, sirotam in bolnim. Prvi dom za zapuščene umirajoče je v Kalkuti odprla leta 1952 v opuščeni stavbi.
V naslednjih letih je mati Terezija odpirala nove hiše pomoči za otroke, gobavce ... V Indiji je postala znana in priznana, na Zahodu pa šele decembra 1964, ko ji je Pavel VI., ki se je v Bombaju udeležil evharističnega kongresa, pred vrnitvijo v Rim podaril rolsrojs. Mati Terezija ga je prodala in s tem denarjem zgradila naselje za gobavce. To je vzbudilo pozornost svetovnega tiska. Leta 1965 je odprla prvo hišo za uboge zunaj Indije, in sicer v Venezueli. Svetovno slavo ji je prinesla Nobelova nagrada in ta denar prav tako porabila za uboge.
Svetnica po skrajšanem postopku
Svetnica je postala zelo hitro, nekako po skrajšanem postopku. Miniti bi moralo najmanj pet let, preden bi razglasitev za blaženo, kar je prva faza v postopku do svetništva, sploh lahko predlagali. Janez Pavel II. pa jo je beatificiral že leta 2003, dobrih pet let po njeni smrti pa so priznali tudi prvi čudež, ki je potreben za to.
Da nekdo postane svetnik, potrebuje poleg vsega drugega še dva čudeža. Običajno so to nepojasnjene ozdravitve, ki jih preveri posebna komisija. Ta je za čudež priznala domnevno ozdravitev rakavega tumorja v trebušni votlini Indijke Monice Besre, ki je izginil, ko so leta 1998 na njen trebuh položili medaljon s fotografijo matere Terezije in prosili za njeno posredovanje. Mož Seiku vztraja, da so jo pozdravili zdravniki.
Bengalski zdravniki so zaman trdili, da so Besro dlje zdravili zaradi tuberkuloznega meningitisa. Nabreklost trebuha se je pojavila pozneje kot posledica tvorbe na jajčnikih, nastale zaradi tuberkuloze, in ne tumorja. Zdravnik, ki ga je obiskala zaradi bolečin v trebuhu, ji je znova predpisal zdravila proti tuberkulozi. Čez nekaj mesecev je tvorba izginila, kar so indijski zdravniki pripisali učinku zdravil, in ne medaljončku. Vatikan meni drugače.
Drugi čudež, potreben za kanonizacijo, se je domnevno zgodil v Braziliji, kjer je neki moški ozdravel, ko je njegova žena molila za posredovanje matere Terezije. Dva dni zatem je vstal z bolniške postelje na oddelku za intenzivno nego brez sledu tumorja na možganih. Nad njegovim čudežnim okrevanjem so bili osupli tako zdravniki kot posebna delegacija, ki so jo poslali iz Vatikana, da bi raziskala čudež v São Paulu. Seveda so ga priznali.
Denar na računih
Mati Terezija je za mnoge sinonim dobrote, za številne pa katoliška fundamentalistka. Ostro je nasprotovala kontracepciji, splavu (zanjo je bil največja grožnja svetovnemu miru) in ločitvi, obenem pa je javno zagovarjala pravico do ločitve princese Diane. Očitajo ji, da je prejemala denar od bogatih diktatorjev, da je bila bolj zagovornica revščine kot revežev, da so bile v njenih ustanovah nehigienske razmere, slaba hrana in da umirajočim in bolnim niso lajšali bolečin. Ko je zbolela sama, je zavrnila, da bi se zdravila v kateri od svojih številnih ustanov ali bolnišnic, ampak je izbrala zelo dobro bolnišnico v Kaliforniji.
Da so bile takšne razmere v njenih ustanovah, ni bil problem denar, saj je sklad matere Terezije, ki ga je nadzirala le ona, redno prejemal stotine milijonov evrov iz vsega sveta, ampak njeno fanatično pridiganje o trpljenju in smrti. Trdila je, da je trpljenje božji dar, promovirala je kult smrti, trpljenja in pokorščine.
Ogromno denarja je končalo na bančnih računih, malo pa je bilo porabljenega za medicinsko pomoč, pripovedujejo nekateri zdravniki, ki so kot prostovoljci delali v teh ustanovah.
