Mavrične barve Daljnega vzhoda

Napad na Severno Korejo je povsem možna opcija, ki bi tako rekoč čez noč spremenila celotno območje.

Objavljeno
25. maj 2017 19.09
Zorana Baković
Zorana Baković
Kaj je usoda Daljnega vzhoda?­ Svobodna ljubezen ali jedrska­ vojna? Za oboje obstajajo močni­ argumenti. Kajti, medtem ko se v enem kotičku tega območja dogajajo zgodovinske spremembe v smeri resnične enakopravnosti, v drugem že smrdi po smodniku … oziroma plutoniju. Kaj od tega bo prevladalo, bomo morda izvedeli že prihodnji teden.

Ko je vrhovno sodišče v Tajpeju včeraj razglasilo za neustavno zakonsko klavzulo, ki prepoveduje poroke med istospolnimi, je na Daljnem vzhodu zaplapolala zastava v mavričnih barvah. Če bo parlament izpeljal revizijo zakona, bi lahko Tajvan postal prva azijska država, ki bo uzakonila istospolne poroke.

A medtem ko nad 24-milijonskim otokom plapola zastava v mavričnih barvah, ki simbolizirajo vse prvine življenjske energije (roza – spolnost, rdeča – življenje, oranžna – ozdravljenje, rumena – sonce, zelena – narava, modra – harmonija, vijoličasta – duhovnost), visi nad 25 milijoni prebivalcev neke druge države na tem območju črna slutnja, da jo utegnejo v kratkem napasti z orožjem. Seveda gre za Severno Korejo.

Znamenja spopada

ZDA pripravljajo napad na to državo, je opozoril George Friedman, ustanovitelj spletne publikacije Geopolitical Futures. To se najbrž ne bo zgodilo v času, ko je predsednik Donald Trump na turneji, lahko pa bi se operacija začela, takoj ko se bo konec tedna vrnil domov. Ko je govoril udeležencem konference o strateškem investiranju v Orlandu, je Friedman v ponedeljek opozoril na nakopičena znamenja skorajšnjega oboroženega spopada, o katerem je prepričan, da je edina preostala opcija. Dve ameriški letalonosilki sta streljaj od Severne Koreje, več kot sto lovcev F-16 se na tem območju dnevno uri v bojnih veščinah, prihaja pa tudi letalo F-35, ki ga v južnokorejskem oporišču pričakujejo 31. maja.

Friedman je dejal, da vse to spominja na dneve pred začetkom operacije Puščavski vihar leta 1991. Ob morebitnem spopadu bo južnokorejsko glavno mesto Seul, ki s širšo okolico šteje 25 milijonov prebivalcev, prvi talec, tako da bi morala ameriška vojska najprej nevtralizirati severnokorejsko topništvo, in to s strateškimi napadi na njegova oporišča.

Toda v takšnem scenariju je vrsta vrzeli, polnih nevarnih neznank. Friedman se je med drugim vprašal o zanesljivosti podatkov, ki so jih o severnokorejski vojaški moči zbrale tajne službe ZDA in Južne Koreje, pa tudi, kako bi se na oboroženi spopad na Korejskem polotoku odzvali Kitajska in Rusija.

Pravzaprav se je treba vprašati, koliko bi takšen scenarij popačil usodo Daljnega vzhoda in ali bi v tem primeru tudi na Tajvanu harmonijo mavričnih barv zamenjala vojaška koračnica. Tajpej in Pjong­jang sta drug od drugega resda oddaljena nekaj več kot 1600 kilometrov, vendar je črta, ki ju povezuje, za Peking nekaj povsem drugega: oboroženi spopad na Korejskem polotoku bi namreč odprl Pandorino skrinjico, polno nerešenih vprašanj, najpomembnejše in najbolj zapleteno med njimi je prav status Tajvana, ki že skoraj 70 let deluje kot neodvisna država, čeprav ga ima Kitajska zgolj za eno svojih ­pokrajin.

V ozadju teh priprav na vojno se smehljata dva predsednika: ameriški Donald Trump in kitajski Xi Jinping. Visoki funkcionarji Pentagona so bili, milo rečeno, osupli, ko je njihov vrhovni poveljnik v telefonskem pogovoru s filipinskim predsednikom Rodrigom Dutertejem povedal, da sta v vodah blizu Severne Koreje ameriški jedrski podmornici. »Sta najboljši na svetu,« ju je opisal Trump in dodal, da ju »nočemo uporabiti«, je pa tam »veliko orožja«. 

Duterte kot dober sogovornik v težkih časih

Ena od podmornic, USS Michigan, je oborožena z izstrelki tomahavk, s kakršnimi so ZDA v začetku aprila raketirale Sirijo. Čeprav vse ameriške podmornice na jedrski pogon niso oborožene z jedrskim orožjem, jih mora biti najmanj pet v vsakem trenutku pripravljenih za jedrski napad, so zatrdili vojaški strokovnjaki.

Ni znano, ali je imel Trump v mislih podmornici Michigan in ­Cheyenne, vendar so bili v Pentagonu neprijetno presenečeni že zaradi tega, ker je o tem govoril z Dutertejem. Položaji podmornic z jedrskim orožjem veljajo za najstrožjo državno tajnost, tako da se je znova postavilo vprašanje, ali je predsednik sploh vedel, o čem govori. Morda je celo zelo dobro vedel, kaj bo dosegel s tem, ko bo odgrnil ta delček zavese, za katero se skriva ameriška opcija odpravljanja dolgotrajne korejske krize.

Duterte je očitno dober sogovornik v težkih časih, tako da mu je tudi kitajski predsednik iskreno zaupal, kako se bo odzval, če bo filipinski predsednik še naprej vztrajal, da so otočki v Južnokitajskem morju, o katerih traja spor med državama, filipinsko ozemlje. Ko je Duterte napovedal, da bo sedel na letalo in odnesel filipinsko zastavo na enega od spornih otokov, mu je Xi mirno pojasnil: »Smo prijatelji. Nočemo se prepirati z vami. Želimo si ohraniti sedanje prisrčne odnose. A če boste vztrajali, bomo šli v vojno.« Pravzaprav po tem načelu Xijeva Kitajska obravnava vsa nerešena vprašanja – od Korejskega polotoka do tajvanskega otoka, od Vzhodno- do Južnokitajskega morja.

Zato bi lahko celotno daljnovzhodno območje prej primerjali s prostorom, prepredenim z radarskimi žarki. Če kdo prekine katerega od teh, se začne akcija. Ko je ameriški rušilec USS Dewey ta teden na razdalji zgolj 12 morskih milj patruljiral okoli čeri Mischief v otočju Spratly, ki jo je Kitajska umetno nadgradila in jo spremenila v otok, je bilo to bližnje srečanje z enim od radarskih žarkov. Kitajsko obrambno ministrstvo je od ameriške ladje, ki je uveljavljala »svobodno plovbo«, zahtevalo, naj se nemudoma oddalji od kitajskih ozemeljskih voda. Dokler je bil Mischief čer, ki je bila ob plimi prekrita z morjem, tam ni bilo ozemeljskih voda, odkar je prerasla v otok, ima Kitajska območje 12 milj okoli otoka za svoje ozemeljsko morje.

Prav zato, ker je oboroženi spopad med Kitajsko in ZDA malo verjeten, saj bi bil preveč poguben za svetovni mir, je napad na Severno Korejo možen zgolj kot še ena nadomestna vojna. Ali se bo ta vojna dejansko začela čez kakšen dan, kot se boji Friedman, bo odvisno tudi od dinamike nadaljnjih raketnih poskusov vojske Kim Džong Una. Če bi konec tedna poslali v zrak nov izstrelek, bi bil to zagotovo razlog za zaskrbljenost. In pripraviti bi se morali na nekaj nepredstavljivega.