Tiskane izdaje
Mesec dni pred referendumom o neodvisnosti iraškega Kurdistana se stopnjujejo mednarodni pritiski na kurdsko regionalno vlado, naj plebiscitarno glasovanje zaradi kaotičnih razmer v regij in spopadu s samooklicano Islamsko državo, ki poteka tudi na kurdskih ozemljih, odpove, ali pa vsaj prestavi.
»Naša pričakovanja do Erbila so jasna – odpoved referenduma, saj se interes in prihodnost Kurdov nahajata v enotnem Iraku,« je bil v sredo na tiskovni konferenci v Bagdadu, od koder je nato poletel proti iraškemu Kurdistanu, jasen turški zunanji minister Mevlut Cavusoglu. Med srečanjem s predsednikom iraške vlade Haiderjem al Abadijem, ki prav tako ostro nasprotuje izvedbi referenduma, je Cavusoglu le ponovil že večkrat jasno izrečeno stališče uradne Ankare, katere zadržke do morebitne kurdske neodvisnosti na severu (za enkrat še) Iraka ni težko razumeti.
Turčija, največja gospodarska partnerica iraškega Kurdistana, je morebitna neodvisnost trenutno geostrateško in notranjepolitično nesprejemljiva: ne le zaradi lastnega nerešenega »kurdskega vprašanja«, temveč predvsem zaradi velikega vojaškega, političnega in strateškega pohoda sirskih Kurdov (YPG) po severu Sirije in njihovega vsaj za zdaj tesnega sodelovanja tako z Združenimi državami kot Rusijo ter, posledično, njihovo odločilne vloge v ofenzivo na Rako, prestolnico sicer iz dneva v dan manjšega kalifata Islamske države.
Toda točno mesec dni pred napovedanim referendumom o neodvisnosti Cavusoglu v Erbilu svoje retorike ni zaostril. Nasprotno. Vodstvu iraškega Kurdistana – na čelu z »večnim« predsednikom Masudom Barzanijem – je prenesel stališča in »zaskrbljenost« Turčije, ob tem pa svojim sogovornikom zagotovil, da Turčija glede referenduma »ne bo uveljavlja nobenih zahtev« in da bodo meje ostale odprte. Hkrati je turški zunanji minister oblasti v Erbilu pozval, naj vztrajajo pri dialogu z Bagdadom.
Slab »tajming«, a dobrega ni
Če se je 7. junija, ko je Barzani javno obelodanil datum sicer že vrsto let napovedovanega referendumu, zdelo, da v mednarodni skupnosti obstaja vsaj približno solidna podpora kurdski neodvisnosti od Iraka, so stvari danes bistveno drugačne. Po vojaški zmagi iraških vladnih sil nad Islamsko državo v Mosulu, ki leži na mejah morebitne kurdske države na severu Iraka, in posledični geopolitični okrepitvi Bagdada ter vse bolj »enosmernemu« dogajanju v sosednji Siriji, so ambicije iraških Kurdov po lastni državi postale velika motnja v ponovno vsaj približno delujočem sistemu.
»Tajming« referenduma, ki bi se prej ali slej moral zgoditi, vsekakor ni najboljši. Kljub »osvoboditvi« Mosula, ki je le nekaj metrov od meja morebitne kurdske države, Islamska država še ni vojaško poražena in nadzira kar nekaj ozemlja, ki meji na iraški Kurdistan. Razmere so kaotične tako v regiji – na čelu s še zdaleč ne končano vojno v sosednji Siriji – kot v Iraku, kjer se medsektaški spopadi nadaljujejo; pričakovati je, da se bodo v prihodnjih mesecih še stopnjevali. Tudi v kontekstu že dolgo ne le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado v regiji in nad energetskimi potmi spopadata sunitska Saudska Arabija in šiitski Iran. Referendumu seveda ostro nasprotujejo v Bagdadu, glasno nezadovoljstvo so izrazili tudi na vrhu Arabske lige, v kateri je imel Irak vedno pomembno vlogo.
Vedno manj podpore
Zato nikakor ni presenetljivo, da sta neposredno podporo neodvisni kurdski državi izkazali le dve geostrateško pomembni državi – Izrael, ki v kurdski neodvisnosti vidi priložnost za oblikovanje nekakšnega regionalnega »tamponskega območja«, in Južna Afrika. Erbilu je, vsaj posredno, zeleno luč za izvedbo referenduma in morebitno razglasitev neodvisnosti »prižgala« tudi Rusija, ki je v zadnjih treh letih precej izboljšala odnose s Kurdi (predvsem v Siriji, kjer v bojih z IS sodeluje s tamkajšnjo milico YPG). Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred mesecem dni izjavil, da imajo iraški Kurdi, »tako kot vsa ljudstva na svetu«, pravico do svobodnega izražanja svoje ¬volje. Nekaj podobnega bi si v Erbilu želeli slišati tudi iz Združenih držav, ki so najprej z uvedbo območja prepovedi letenja po prvi zalivski vojni, potem pa še z okupacijo Iraka in razpustitvijo iraške vladne vojske, iraškemu Kurdistanu – seveda ob obilni »orožarski« in finančni pomoči – omogočile, da že vrsto let deluje kot de facto neodvisna država.
Namesto podpore kurdski neodvisnosti iz Washingtona ne prihajajo le opozorila, pač pa že skoraj ukazi, naj predsednik Masud Barzani referendum prestavi za »nedoločen čas«. V Erbilu in Sulejmaniji se vrstijo visoki ameriški obiski, nazadnje obrambni minister James Mattis, katerega misija v Iraku malce spominja na junij 1991 in obiska tedanjega ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja v Beogradu. Mattis je svojim sogovornikom sporočil, da je ameriška prioriteta boj z IS, referendum pa bo moral počakati na boljše čase. Toda dinastična, že skoraj monarhična oblast družine Barzani, ki je iz meseca v mesec bolj avtoritarna, hkrati pa se že tri leta ni sposobna soočiti z gospodarskim kolapsom, neposredno posledice nižjih cen nafte, vztraja pri svojem. »Ljudje Kurdistana so se odločili udejanjiti svoje pravice in od tega ne bodo odstopili. Referendum bi bil odložen le v primeru, če bi nam zagotovili še bolj močna orodja za dosego neodvisnosti,« je v torek na srečanju z ameriškim kongresnikom Ralphom Abrahamom izjavil Masud Barzani, ki mu nasprotniki očitajo »privatizacijo kurdske državnosti«.
