Tiskane izdaje
Dalajlama ni več v modi. Državniki se mu celo izogibajo. In čeprav je eden glavnih vzrokov za zmanjšanje naklonjenosti do tibetanskega verskega poglavarja gospodarsko partnerstvo s Kitajsko, bi lahko hkrati rekli tudi to, da se svet pospešeno odreka vrednotam, kot so pravice manjšin in svoboda vsakega naroda do lastne kulturne identitete.
Vprašanje pa je, ali se tudi 79-letni dalajlama počasi odreka svojemu duhovno-medijskemu boju, kajti ko je zadnji konec tedna za nemški časopis Welt am Sonntag dejal, da bi bilo treba »končati s popularnim dalajlamo« in da po njegovi smrti morda ne bo nikakršne potrebe po tem, da se poišče njegov reinkarnirani naslednik, tako da bo ta položaj preprosto usahnil, je bilo to slišati kot napoved nove in drugačne faze tibetanskega upora proti kitajski represiji. Koliko bo ta miroljubna, bo odvisno deloma od tibetanske vlade, še veliko bolj pa od geopolitičnih premikov vzdolž Himalaje, v katerih bo Tibet znova strateško orožje v rivalstvu med Kitajsko in Indijo.
Brez vizuma
Ko Južna Afrika v začetku tega meseca dalajlami ni hotela izdati vizuma, je moral odpovedati prihod v Cape Town, kjer bo sredi oktobra svetovno vrhunsko srečanje dobitnikov Nobelove nagrade za mir. Organizatorji srečanja, na katerem pričakujejo nadškofa Desmonda Tuta, F. W. de Klerka, Mihaila Gorbačova in številne druge ugledne goste, so že opozorili, da se utegne celotno dogajanje spremeniti v pravo katastrofo, če se bodo Nobelovi nagrajenci odločili protestirati zaradi takšnega odnosa države – ki jo je s svojimi ideali ustvaril Nelson Mandela – do meniha, ki si prizadeva po mirni poti zaščititi temeljne pravice svojega naroda.
A v Pretoriji so dalajlami izdajo vizuma zavrnili že tretjič v zadnjih petih letih. Če upoštevamo, da je Južna Afrika prav na predlog Kitajske dopolnila neuradni blok sil v razvoju, ki se je imenoval BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), dokler mu niso leta 2010 dodali še S (Južna Afrika), bi se skorajda dalo razumeti, da je za predsednika Jacoba Zumo pomembnejša zahvala Pekinga kot protest Nobelovih nagrajencev.
»Kitajska je hvaležna južnoafriški vladi za izkazano spoštovanje do kitajske neodvisnosti in ozemeljske celovitosti,« je prejšnji teden izjavil predstavnik za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Qin Gang. In če upoštevamo, da se je prejšnji teden na obisku v Pekingu mudila južnoafriška zunanja ministrica Maite Nkoana-Mašabane, lahko zgolj ugibamo, s kakšnimi dejanji se ji je azijska sila še dodatno zahvalila.
Z gotovostjo lahko rečemo, da bi tudi Rusija (znova) zavrnila izdajo vizuma dalajlami, ki je v istem intervjuju za nemški časopis predsednika Vladimirja Putina razglasil za »egocentričnega avtokrata«, ki si, »kot se zdi, želi znova zgraditi berlinski zid«. »Malo preveč je že tega njegovega pristopa 'jaz, jaz in vedno samo jaz',« je dejal dalajlama in celo poudaril, da si »Kitajska želi postati del globalnega političnega sistema …, a se mi ne zdi, da to velja tudi za Rusijo in predsednika Putina«.
Citati da, sestanki ne
In res, v času, ko se ukrajinska kriza spreminja v novo železno zaveso, se Kitajska in ZDA pogajajo o podrobnostih v zvezi s prihodom Baracka Obame v Peking. Ameriški predsednik se bo udeležil vrhunskega srečanja Apeca, ki bo novembra v kitajskem glavnem mestu, ob tej priložnosti pa bodo organizirali tudi dvostransko srečanje med njim in kitajskim predsednikom države Xi Jinpingom, to pa je očitno znamenje, da si veliki sili ne želita, da bi kakršna koli že kriza odredila intonacijo v njunih medsebojnih odnosih.
Prav zato, ker se v današnjem svetu prav vse odkrito osredotoča na ravnovesje v interesih velikih sil, postaja dalajlama le še preživeta dekoracija. Vsi nadvse radi citirajo njegove modre misli. Nihče pa se noče z njim javno sestati. Celo v Oslu, kjer vsako leto z obilico moralne patetike podeljujejo Nobelovo nagrado za mir, so maja letos tibetanskemu verskemu voditelju dovolili potovati skozi Norveško, a brez srečanja s katerim od funkcionarjev.
Časopis Foreign Policy je pred kratkim objavil grafikon, ki kaže, kako se je število državnikov, ki so se uradno ali neuradno srečevali z dalajlamo, sčasoma povečevalo oziroma zmanjševalo. Začetek tega stoletja je prinesel vrhunec menihove priljubljenosti. Menda se je takrat še vedno iskala smer za tisočletno prekrojevanje sveta. Leta 2001 se je dalajlama sestal z enajstimi predsedniki držav ali vlad, leta 2013 samo z dvema. Letos se je srečal samo z Barackom Obamo. In ker danes prav vse dobiva tržno razsežnost, ga morda ne bodo nič več vabili niti v Hollywood, kjer si na vso moč prizadevajo, da bi dobili dostop do kitajskih kinematografov in gledalcev.
