Tiskane izdaje
Ko je Rosa Parks tistega decembrskega dne leta 1955 trmasto obsedela na sedežu na avtobusu v Montgomeryju ne meneč se za belčevo pričakovanje, da mu bo odstopila sedež, je bil Martin Luther King mlajši pastor v tamkajšnji baptistični cerkvi. Roso Parks so aretirali, pastor pa je organiziral avtobusni bojkot, ki je trajal več kot leto dni in spodkopal temelje takratne segregacijske zakonodaje. Z odpravo ločevanja sedežev za belopolte in temnopolte potnike na avtobusih se ga je oprijel sloves bojevnika za socialno pravičnost in državljanske pravice. V svetu nasilja nad temnopoltimi prebivalci je njegov boj temeljil na gandijevskem načelu nenasilja. Kot predsednik konference voditeljev kristjanov Juga je z vztrajnostjo dosegel volilno pravico za temnopolte državljane in izničil mnoge dele zakonodaje, ki so jih ločevali od belcev.
»Povej jim o svojih
Zaradi nenasilnega prizadevanja za rasno enakost je leto pozneje dobil Nobelovo nagrado za mir ter s 35 leti postal najmlajši prejemnik te nagrade. To je bil čas, ko se je pogajal s predsednikom Lyndonom Johnsonom o odpravi diskriminacijske zakonodaje. Toda predsednikovo taktiziranje in čakanje na ugoden družbeni trenutek še zdaleč nista napovedovala sprememb, kakršnih si je želel. Zato je miroljubno prizadevanje za volilno pravico nadaljeval na ulici ter organiziral pohod od mesteca Selma do Montgomeryja. Znamenito prečkanje mostu čez reko Alabama se je zapisalo v zgodovino kot »krvava nedelja«, posnetki policistov, ki pretepajo temnopolte, pa so obkrožili svet.
Kritika kapitalizma
To je bil tudi čas, ko je odkrito in ostro nasprotoval vietnamski vojni; ta je po njegovem zgolj odvračala pozornost od gibanja za državljanske pravice ter zapravljala denar, ki bi lahko bil namenjen krepitvi socialne blaginje v ZDA. Imenoval jo je kolonialistična vojna, katere namen je izčrpavanje prebivalstva. S kritiko kapitalizma si je nakopal še večji prezir belskega prebivalstva ZDA in pritegnil pozornost direktorja ameriške zvezne policije FBI J. Edgarja Hooverja, ki ga je sumil protidržavnih oziroma komunističnih dejavnosti. Velikokrat so mu grozili s smrtjo, preživel je tudi nekaj atentatov. Malo pred usodnim dnem se je celo pošalil na ta račun, rekoč, da ga je leta 1958, ko ga je zabodla neuravnovešena ženska, pred smrtjo rešilo to, da je kihnil. Zaradi tega je namreč rezilo zgrešilo vitalne organe.
Krogla, ki ga je zadela 4. aprila 1968 na balkonu motela v Memphisu, kamor je prišel podpret stavkajoče smetarje, je bila smrtonosna. Izstrelil jo je tat in pobegli zapornik James Earl Ray, ki so ga dva meseca pozneje aretirali v Londonu. Atentat je vselej spremljala senca dvoma. Po aretaciji namreč nikoli niso ugotovili, kje je storilec dobil denar za pot v Veliko Britanijo, celo njegov oče je izjavil, da je bil preveč neumen, da bi sam zasnoval uboj. Atentat na Kinga je povzročil proteste po ZDA, v katerih je umrlo 40 ljudi. Tedanji predsednik Lyndon Johnson je 7. april 1968 razglasil za dan žalovanja, pogreb v Atlanti pa je spremljalo približno 100.000 ljudi.
Po petdesetih letih
Čeprav se zdi, da je znameniti Kingov govor v Washingtonu za vselej spremenil ZDA, 50 let po njegovi smrti temnopolti še vedno niso dosegli enake obravnave. Državo vedno znova pretresajo protesti, v katerih opozarjajo na svoje pravice. Zadnji so bili pred kratkim, ko so policisti v kalifornijskem Sacramentu z 20 streli ubili temnopoltega moškega na vrtu za hišo njegovih starih staršev. Mislili so, da ima v rokah orožje, v resnici pa je imel mobilni telefon.
Kaj bi porekel Martin Luther King, če bi še živel in bil priča današnji rasni, socialni in ekonomski polarizaciji v ZDA? Hči Bernice King, ki je ob njegovi smrti imela pet let, je prepričana, kot je dejala za AP, da ne bi bil niti šokiran niti presenečen, kajti družba še vedno ni izkoreninila sledi institucionaliziranega rasizma.
