Tiskane izdaje
Kako se je začela obsesija Evropejcev z večkulturnostjo? Odgovor lahko poiščemo z nosom. Morali bi povohati hrano, ki jo imamo tako radi, in v hipu bi nam bilo jasno, da se v mamljivih, raznolikih in prepoznavnih vonjavah skriva ves svet. Na krožniku so prepoznavne številne kulture, povezane v pisano evropsko zgodovino.
Ko je Indonezija včeraj proslavljala 72. obletnico konca kolonializma, je ena od vonjav na poti začimb presegla vse druge. To je muškatni orešček. Pravzaprav je to seme sadja, poimenovanega Myristica fragrans, toplo rjave barve, podobno manjšemu orehu, ki ga naribamo v kuhano vino ali rumov punč, dodamo bučni piti ali dalmatinski pašticadi, in brez katerega tudi italijanski tortelini ali škotski haggisi (ti so podobni majhnim sarmam iz drobovine jagenjčkov) niso tako okusni, kot pričakujejo kulinarični mojstri.
Različnost največje bogastvo
Evropski kuharji najbrž redko razmišljajo o tem, kako je ta začimba prispela na našo celino, za Indonezijo pa je to pomemben del zgodovine. Okoli muškatnega oreščka so potekale vojne in se je prelivala kri. »Muškatni orešček je ena najbolj žalostnih zgodb v zgodovini,« je dejal Michael Krondl, zgodovinar kulinarike in avtor knjige Okus osvajanja: vzpon in padec treh velikih mest začimb.
Primerjal ga je z »iphonom 17. stoletja«, kajti muškatni orešček je bil takrat zelo priljubljen med bogataši, ki so zanj plačali dva- do trikrat več kot za poper ali ingver. Da bi bilo jasno, o kakšni ceni govorimo, naj povemo, da je bilo mogoče za pol kilograma ingverja v takratni Angliji kupiti celo ovco.
Indonezijci so včeraj proslavljali dan neodvisnosti in ob tem posebej poudarili harmonijo različnosti v deželi z več kot 260 milijoni prebivalcev, ki jih povezuje narodni moto: »Bhineka Tungal Ika« (množica, pa vendar enotnost). Predsednik Džoko Vidodo je poudaril, da največje bogastvo – pluralizem in narodnostno različnost na okoli 18.000 otokih – ogrožajo korupcija, radikalizem in verski spopadi.
Danes je Indonezija največja muslimanska država na svetu, več kot 87 odstotkov prebivalstva sestavljajo sunitski muslimani. Kljub temu je v njeni kulturi prepoznavna tudi prisotnost budizma in hinduizma, katolištva in protestantizma ter animizma in šamanstva, v katero je verovala večina staroselcev. Vse te prvine živopisne indonezijske družbe lahko primerjamo z začimbami, ki dajejo jedem pluralistično razslojenost, združeno v edinstveno kulinarično doživetje.
Toda v 17. stoletju so začimbe Evropejcem pomenile veliko več od zgolj gurmanskega užitka. V časih brez hladilnikov so prikrivale vonj po gnilobi, ubijale del bakterij, pripomogle k temu, da so se živila ohranila dlje in da so bile jedi manj enolične. Muškatni orešček je bil pri tem prvak. Ker je pomagal blažiti mraz in umiriti želodčne težave, hkrati pa je deloval kot afrodiziak, je bil dovolj dragocen, da so bili Nizozemci pripravljeni za otok, na katerem je uspeval, prodati Manhattan.
To je bilo poleti pred natanko 350 leti, ko so Angleži z Nizozemci podpisali sporazum o koncu vojne, del tega sporazuma pa je bilo tudi določilo, da bodo dva manjša otoka v vulkanskem otočju Banda, ki sta bila v tistih časih edino območje, na katerem so rasla muškatna drevesa, zamenjali za Manhattan.
Genocid kolonizatorjev
New York je bil takrat New Amsterdam. Čeprav so Angleži leta 1644 Nizozemcem odvzeli Manhattan, so ga tri leta pozneje, ko se je vojna med dvema velikima kolonizatorjema končala, lahko zadržali le tako, da so Nizozemcem odstopili otok Run, ki je bil do takrat edina angleška kolonija na območju »otokov začimb« v otočju Banda.
Nizozemska je leta 1667 pridobila monopol nad muškatnimi oreščki in Britanci so šele čez 200 let prišli do spoznanja, da je mogoče to rastlino gojiti tudi v podobnih podnebnih razmerah v Maleziji in Indiji. To je bila zmaga evropskega kolonizatorja. S tem se je postavil na čelo takratne globalizacije, ki se je širila prav po poteh začimb.
Prebivalci otočja Banda se redko primerjajo z današnjim Manhattnom – preprosto zato, ker tam še vedno nimajo vsi televizorjev, zaradi česar ne spremljajo dogajanja v središču postkolonialnega sveta –, a jih je letos spomnil na tragično zgodovino dokumentarni film Banda: mračna pozabljena steza, s katerim so hoteli avtorji ne le osvetliti zločin, ki je bil storjen zaradi globalizacije pred tremi stoletji in pol, temveč tudi pozvati indonezijsko oblast, naj kaj več naredi za zvišanje življenjske ravni na otokih, ki so bili nekdaj vredni več kot Manhattan.
Nizozemski kolonizatorji so izvedli genocid nad prebivalci Bande. Pobili so več kot 14.000 od takratnih 15.000 otočanov, in čeprav cilj dokumentarnega filma ni vračanje v preteklost, ga je prav gotovo spodbudila trditev, da je nekdanja »steza začimb« omogočila nastanek »svilne ceste«. Če znova govorimo o svilni cesti in reševanju globalizacije, mar ne bi bilo prav, da vemo, kdo je največ žrtvoval za to, da danes ponosno gledamo v svoj živopisni krožnik in uživamo v večkulturnem okusu bučne pite?
