Na »pragu energetske revolucije«

Zdi se, da so bili odnosi med Pekingom in Washingtonom­ v zadnjih treh mesecih stabilnejši,­ kakor je napovedal­ predsednik Donald Trump v predvolilnih govorih. Vendar je treba odgovor na vprašanje, kako dolgo lahko trajajo topli odnosi med velesilama, iskati v vnetljivem ledu v Južnokitajskem morju.

Kitajska je v petek objavila, da je na pragu »velike energetske revolucije zaradi uspešnega pridobivanja vzorcev vnetljivega ledu v Južnokitajskem morju. To je hidrat zemeljskega plina, ki vsebuje metan in je videti kot led. Ko se segreje, se pretvori v vodo in zemeljski plin.

V duhu pariškega sporazuma

Člani oddelka za geološke raziskave pri kitajskem ministrstvu za prostor in naravne vire so z dna severnega dela Južnokitajskega morja, 285 kilometrov jugovzhodno od Hong­konga, osem dni zbirali vnetljivi led. Uspeh so razglasili po ugotovitvi, da lahko na globini 1266 metrov stabilno pridobivajo metanov hidrat. Dragocen je zlasti zato, ker pri izgorevanju veliko manj onesnažuje zrak kakor premog in fosilna goriva. Čeprav je to še vedno neobnovljivi vir energije, so poudarili kitajski strokovnjaki, spušča v ozračje 40 odstotkov manj ogljikovega dioksida kakor premog in 20 odstotkov manj kakor nafta. Zelo bo prišel prav pri zmanjševanju izpustov škodljivih plinov, kar je cilj, ki si ga je Kitajska zadala v duhu pariškega sporazuma o ustavitvi podnebnega segrevanja.

Kitajska na tem področju že tekmuje z drugimi silami. Tudi ZDA in Japonska sta poskusno uporabili metanov hidrat. Proizvodnjo metana iz tega vira sta prav tako vpisali v dolgoročne energetske načrte. Vendar se je azijska sila pohvalila z eno najboljših tehnologij za izkopavanje vnetljivega ledu. »Številne države ob pomorski svilni poti bodo imele v tem stoletju velike potrebe po tovrstni energiji,« je povedal Qiu Haijun, direktor glavnega poveljstva poskusnega izkoriščanja podmorja. »S tako napredno tehnologijo jim lahko pomagamo pri reševanju pomanjkanja energije ter spodbujanju gospodarskega razvoja in medsebojne menjave.«

Pošast

Jasno je, da Kitajska potrebuje Južnokitajsko morje. Ne samo kot strateško pomemben del ozemlja, s katerega lahko nadzoruje mednarodni blagovni promet in vojaške premike sosednjih držav, ampak tudi kot rudnik energije (ter raznih drugih surovin), iz katerega bo zadovoljevala potrebe partnerjev, ki bodo pristopili k velikemu projektu povezovanja ob (gospodarskem) pasu in (svilni) poti.

Ko je predsednik Xi Jinping zagnal »novo fazo globalizacije« ter postavil Kitajsko na čelo pasu in poti, je bilo jasno, da bo umirjena različica odnosov med Pekingom in Washingtonom trajala samo do trenutka, ko bodo ZDA postavile pod vprašaj kitajsko pravico do potrebnih inštrumentov za uresničevanje velikega načrta.

Omejitve prijateljstva med velesilama so se jasno pokazale tako v Južnokitajskem kot Vzhodnokitajskem morju. Medtem ko so ameriški funkcionarji v preteklih tednih ponavljali, da ne bodo dopustili kitajskega prisvajanja Južnokitajskega morja, je azijska sila poslala tja največjo ladjo na svetu. Vojaškim strokovnjakom je poznana z oznako CCG-3901, analitiki pa so jo poimenovali pošast. Kitajska je tako dala vedeti, da se ne boji čedalje pogostejših konfliktov s tujimi ladjami.

Vohljač

Prejšnji teden sta v Vzhodnokitajskem morju kitajska lovca SU-30 prestregla ameriško letalo, imenovano vohljač, ki je analiziralo stopnjo radioaktivnosti v zraku. S tem so, med drugim, dali vedeti Severni Koreji, da spremljajo vsako njeno jedrsko potezo. Ameriško vojaško letalstvo se je pritožilo, da so kitajski piloti leteli preblizu (na razdalji, manjši od 50 metrov) ter da se je eno od letal med letom nad ameriškim WC-135 obrnilo naokrog. Pentagon je takšno obnašanje označil za neprofesionalno, na kar se kitajska stran ni odzvala.

Dan po incidentu je Japonska poslala svoje lovce v smeri Kitajske, kar je bil odziv na dron v spremstvu kitajske ladje, ki je priplula v bližino spornih otokov Senkaku (oziroma Diaoyu, kakor jih imenujejo Kitajci).

Občasne incidente bi sicer lahko imeli za nepomembne, a kažejo kitajsko odločnost obraniti ozemeljsko pravico do okoliškega morja, četudi so to pripravljeni potrditi z orožjem. Vendar Peking deluje hkrati na več področjih. Azijska velesila je v petek slavila pomembno zmago. Deset držav Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije) je uskladilo besedilo sporazuma o pravilih obnašanja v Južnokitajskem morju. Kitajska jih je prepričala o tem, da naj bo vsebina besedila do nadaljnjega tajna, ker bi se tako izognili »pritisku s strani«. Jasno je, za čigav pritisk gre.

Opredeljevanje svobode

V tem kontekstu je jasno tudi, da meje kitajsko-ameriške romantike, začete v Mar-a-Lagu, ne zajemajo vprašanja, ali bo pretok blaga, informacij, kapitala, tehnologij in ljudi svoboden ali ne. Te meje je mogoče prepoznati v vprašanju, kdo bo opredelil to svobodo. ZDA se zanašajo na staro opredelitev, vpisano v obstoječo svetovno ureditev, po kateri ameriška dominacija ni vprašljiva. Kitajska ponuja novo opredelitev, ki je vtkana v pas in pot, ob katerih so že zapičene rdeče zastavice z zlatimi peterokrakimi zvezdami.

Za nadaljevanje kitajsko-ameriškega prijateljstva bi bilo treba ti dve svobodi preplesti v eno pot. Če je to seveda sploh mogoče.