»Najhuje je bilo prvih sedem let«

V mrzli januarski noči leta 1965 je 24-letni ameriški vojak­ ­popil še deseto pivo in dejal­ soborcem, da gre v patruljo. Korakal­ je in pri tem visoko dvigal kolena,­ da se ne bi ujel v katero­ od zank, nameščenih na poti. Ko se je približal sovražnemu območju, je izpraznil šaržer svoje polavtomatske puške in obesil nanjo belo majico.

Tako je Charles Robert Jenkins vstopil v Severno Korejo in samega sebe obsodil na 40-letno bivanje v zaporu. V ponedeljek je umrl pred vrati svoje hiše na otočku Sado, kjer je zadnjih 13 let živel s soprogo Hitomi Soga. Nezavestnega ga je našla njuna hči, ki živi v sosedstvu. Domnevajo, da je umrl zaradi srčne kapi. Februarja bi dopolnil 78 let.

Jenkins in Hitomi Soga sta nehote postala junaka najbolj grozljive ljubezenske zgodbe na Korejskem polotoku. On je bil rojen v Rich Squaru v Severni Karolini, v družini s sedmimi otroki, v kateri nikoli ni bilo dovolj denarja. Oče, ki je rad pogledal v kozarec, je zgodaj umrl, mama, medicinska sestra, pa je težko preživljala veliko družino. Tudi šola mu ni šla dobro od rok, tako da je že pri 15 letih odšel v vojsko. Služil je v Južni Koreji in nato v Zahodni Nemčiji. Ko so ga znova poslali v Južno Korejo in je tam slišal, da ga bodo premestili na vietnamsko fronto, se je odločil spremeniti življenje.

Izbral je napačno pot

Nameraval se je prebiti do Moskve. A takoj ko je prečkal 38. vzporednik, ki deli Korejski polotok, je spoznal, da je izbral napačno pot. Severnokorejska oblast ga je zadržala kot povojni plen pa tudi kot učitelja angleškega jezika. »Najhuje je bilo prvih sedem let,« je povedal v enem od intervjujev, ki jih je dal po prihodu na Japonsko. Moral je živeti v majhni sobi s tremi ameriškimi dezerterji, ki so prestopili demarkacijsko črto nekaj let pred njim in bili v nasprotju s suhljatim Jenkinsom pravi hrusti z nalogo, da ga premlatijo vsakič, ko se bo napačno vedel. To nalogo so opravljali z največjim veseljem. Ko se je pojavil na delu v majici s kratkimi rokavi, tako da je bil na njegovi levi nadlakti viden tatu »US Army«, je partijski sekretar nemudoma poklical zdravnike, da so mu s kirurškim skalpelom odstranili sovražni napis. Brez anestezije, seveda.

Dvanajstega avgusta 1978 so trije severnokorejski agenti v japonskem mestecu Manočo ugrabili takrat 18-letno Hitomi Soga in njeno mamo. Uspavali so ju, ju spravili v črni vreči in z ladjo prepeljali do severnokorejske obale. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo z mamo Mijoši, Hitomi pa so prisilili, da je poučevala severnokorejske vohune o japonskih običajih in japonski jezik. Nekega junijskega dne leta 1980 so jo pripeljali v sobo k Jenkinsu. Ukazali so mu, naj si z njo poteši svoje spolne potrebe, on pa je bil zadržan in nežen. Kmalu sta se zaljubila in mesec dni pozneje so jima odobrili poroko.

Njuni hčeri Mika in Brinda sta že bili dekleti, stari 19 oziroma 17 let, ko je septembra 2002 pripotoval v Pjongjang takratni japonski premier Džuničiro Koizumi, ki je s takratnim voditeljem Kim Džong Ilom podpisal en sam sporazum: da Severna Koreja objavi seznam ugrabljenih japonskih državljanov in tistim, ki so še živi, dovoli obiskati domovino.

Hitomi Soga je odpotovala sama. Jenkins se je bal, da ga bo japonska oblast izročila ZDA, tam pa bi ga lahko vojaško sodišče zaradi dezerterstva obsodilo na dosmrtno ječo. Ostal je v Severni Koreji, dokler ga niso po dolgotrajnih in tajnih pogajanjih med vodstvom v Tokiu in Pentagonom prepeljali v japonsko bolnišnico, kjer so ga najprej dobro oskrbeli in šele nato predali ameriški vojski. Obsojen je bil na 30 dni zapora in odvzem vojaškega čina. Pet dni pred potekom kazni so mu dovolili, da si z ženo in hčerama ustvari dom na otočku Sado.

Turistični magnet otoka Sado

Do konca življenja je prodajal japonske sladice v prodajalni tamkajšnjega muzeja in bil pravi turistični magnet za Sado, saj so številni Američani, pa tudi Japonci, prišli na otok samo zato, da bi ga spoznali. Za vse tajne službe – ameriško, japonsko in južnokorejsko – je bil svojevrstno razočaranje, saj ni imel skrivnosti, ki bi jim jih razkril med dolgimi zasliševanji, in ni bil dovolj izobražen, da bi pripravil ustrezno politično analizo stanja v Severni Koreji, svojih 40 let življenja v tej državi pa je opisoval z očitnim prizvokom dolgočasja. Razen v primerih, ko se je spominjal bolečin ob rezanju tetovirane kože ali udarcev, ko je naredil kakšno napako pri recitiranju del voditelja Kim Il Sunga.

James Joseph Dresnok, eden od ameriških dezerterjev, ki je pretepal Jenkinsa, ko naj bi si to zaslužil, je lani umrl v Pjongjangu, potem ko je voditelju Kim Džong Unu izrazil neomajno zvestobo, v izjavi za televizijo CBS pa poudaril, da ne bi nikoli zapustil Severne Koreje – »niti za milijardo prekletih dolarjev v zlatu«. Po drugi strani je trdil, da je naredil usodno napako. Edina dobra stvar, ki se mu je zgodila v tem »velikanskem norem zaporu«, je bila Hitomi Soga. Trdil je, da mu je rešila življenje. In on njej. Okus ljubezni, spočete v Severni Koreji, je ostal isti. Do njegovega poslednjega diha.