Najnevarnejši trikotnik: Indija, Japonska, Amerika

Azijske sile se ne bojijo tako zelo hitrih dejanj ameriškega predsednika, bolj jih skrbi, da ne razume, kako zapleteni so odnosi med vsemi njimi. Kljub temu so pripravljene izkoristiti to, da je pripravljen postati začimba v vsakem loncu, v katerem se kuhajo nestrpnost iz preteklosti in morebitni spori v bližnji prihodnosti.

Indija in Japonska sta se v ponedeljek udeležili tristranskih pomorskih vaj z ameriško mornarico, in čeprav gre za že tradicionalne malabarske manevre, ti tokrat Kitajski sporočajo nekaj posebnega. Tri sile v Bengalskem zalivu vadijo tiho vplutje podmornic v globoke vode Indijskega oceana, kjer neopazno zasedajo položaje blizu indijske obale.

Ni treba posebej poudarjati, na koga se vaje nanašajo. Indija in Kitajska se spet prepirata o mejah, njuni odnosi pa so tako slabi, da je kitajsko veleposlaništvo v New Delhiju v nedeljo opozorilo svoje državljane, naj bodo prihodnji mesec še posebej previdni, če morajo potovati v Indijo.

Malabarske manevre prirejajo vsako leto od leta 1992, vendar tokrat še četrtič pri njih sodeluje tudi japonska vojaška mornarica. Še pomembneje je, da so se jim prvič pridružile tako zmogljive ladje, kakor so ameriška letalonosilka USS Nimitz (z največjo nosilnostjo na svetu), japonski nosilec helikopterjev Izumo (največja ladja, ki jo je ta država zgradila po drugi svetovni vojni) in indijska letalonosilka Vikramaditja.

V Aziji se vsaka rutinska dejavnost hitro lahko spremeni v izjemno nevarno, in če upoštevamo, da so vaje organizirali mesec dni za tem, ko je indijska mornarica napovedala stalno namestitev vojaških ladij na položajih, s katerih bi nadzirala Malajsko ožino, skozi katero pluje veliko kitajskih ladij na poti od Indijskega oceana do Južnokitajskega morja, je takoj jasno, da gre za poigravanje z regionalno stabilnostjo. Malajska ožina je pravzaprav točka, v kateri New Delhi ohranja prevlado nad sicer zelo močno kitajsko mornarico. Kajti vse dokler Indija vojaško nadzoruje Andamanske in Nikobarske otoke, s katerih lahko spremlja vse kitajske dejavnosti med obema pomembnima morjema, bo Indija ohranila strateško prevlado v tem delu sveta.

Piščančji vrat

Tristranske vaje vojaške mornarice tokrat še dodatno dražijo Peking, saj so jih pripravili prav takrat, ko so spet izkopali bojno sekiro na Himalajski planoti, na tromeji med Kitajsko, Indijo in Butanom blizu zelo pomembnega koridorja Siliguri, bolj znanega po imenu »Piščančji vrat«. Razmere so se zaostrile sredi junija, ko je Kitajska začela graditi avtocesto na planoti Doklam, ki si jo lastita tako Peking kot Butan, vendar sta se – tako kakor je to običajno v obdobjih, ko prevladujejo dobri sosedski odnosi – dogovorila, da bosta ohranjala dosedanje stanje.

Za varnost majhne butanske kraljevine je v resnici odgovorna Indija, zato se je Butan po pomoč obrnil na New Delhi. In čeprav se vse tri države strinjajo vsaj o nečem, in sicer o tem, da takšne spore skrivajo pred mediji, jim ni uspelo skriti, da so indijske vojake poslali na Doklam, da bi spremljali, kaj počnejo Kitajci. Peking je obtožil New Delhi provokativnega »vdora na tuje ozemlje« in kršenja konvencije iz Kalkute, podpisane leta 1890 med tedanjim kitajskim cesarstvom in britanskim imperijem, z njo pa so Kitajski omogočili dostop do te regije.

Videoposnetki, ki so hitro zatem prišli na internetne portale, so bili resda videti smešni, saj so kitajski in indijski vojaki na Himalaji dobesedno odrivali drug drugega in se vedli tako, kakor se dijaki sporečejo na kakšnem šolskem dvorišču, vendar vsi v Aziji vedo, kako nevaren je lahko takšen pretep s pestmi. Velikanski sosedi sta se leta 1962 zapletli v krvavo vojno nedaleč stran od te točke in vse od takrat nista rešili ozemeljskih sporov, zato sta Peking in New Delhi opozorila drug drugega, da bi se morala druga stran iz zgodovine nečesa naučiti. Indija leta 2017 ni več takšna kakor pred 55 leti, je zagrozil indijski obrambni minister Arun Džetli. »To velja tudi za Kitajsko,« mu je odvrnil tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang.

Vmešavanje Trumpa in njegove mornarice

V takšne zapletene odnose se je zdaj vmešal Trump s svojo vojaško mornarico in ne popolnoma jasnimi načrti glede vključitve Japonske v protikitajske trikotnike, ki so lahko nevarno bodeči. Kitajska ima dolgo tradicijo akupunkture in dobro ve, da lahko z vbodom tanke igle v neko točko povzroči dober ali slab odziv v popolnoma drugem organu. Če na regijo pogledamo kakor na organizem, je Malajska ožina seveda ena od takšnih točk. Ko so se ZDA prejšnji mesec odločile prodati Indiji 22 tehnološko naprednih brezpilotnih letalnikov, ki lahko letijo nad morskim prehodom in spremljajo vse kitajske premike na morju, je bila to iglica, zabodena v kitajsko srce. Brezpilotni letalniki lahko usklajujejo zbrane podatke z vohunskimi letali P-81 poseidon, ki so že nameščena na Andamanskih in Nikobarskih otokih.

Vse skupaj je treba postaviti v še širši kontekst. Že več desetletij namreč Kitajska in Amerika pozorno opazujeta druga drugo in se sprašujeta, kako učinkovito se lahko katera od njiju hkrati bojuje v dveh ali celo treh vojnah na različnih koncih regije ali sveta. Opozoriti moramo, da je Korejski polotok točka morebitnega vzporednega spopada, ki bi postavil na preizkušnjo kitajsko zmožnost raztezanja po svoji diagonali.

Stopnjevanje pritiska

Čedalje očitneje je, da ZDA ravnokar pripravljajo enostransko strategijo do Severne Koreje. In čeprav Kitajska in Rusija grozita, da je treba to vprašanje reševati samo z diplomatskimi pogajanji, Južna Koreja pa obupano poskuša dokazati, da Pjongjang še nima na voljo pravih tehnoloških zmogljivosti za izdelavo učinkovitega medcelinskega projektila, Washington stopnjuje pritisk tako, da grozi z novimi sankcijami in napoveduje druge načrte, s katerimi bi razorožili Kim Džong Una.

V takšnem kontekstu je vsak trikotnik, usmerjen proti Kitajski, izjemno nevaren. Zlasti kadar je v njem Trump, o katerem azijske države niso prepričane, da jih dovolj dobro pozna. Med zasedanjem skupine G20 prejšnji konec tedna, denimo, je Bela hiša v svojem poročilu o srečanju dveh voditeljev kitajskega vodjo Xi Jinpinga označila za »predsednika Republike Kitajske«. Toda to je uradni naziv Tajvana. Kaj lahko rečemo o tem? Samo upati moramo, da Trumpova skupina nekoliko bolje pozna zemljepis in da med močnimi vojaškimi manevri ne bodo zamešali, kdo se tu bojuje proti kateri državi.