Tiskane izdaje
Ko je januarja stopil na svetovni oder, je obljubljal radikalen preobrat v ameriški politiki. Morda ga takrat vsi še niso hoteli slišati, toda napovedi, da bo prelomil s politiko svojega demokratskega predhodnika Baracka Obame, izničil njegovo dediščino in razveljavil vse njegove »najslabše sporazume v zgodovini ZDA«, so bile jasne.
Donald Trump pri svojih obljubah, za katere se vehementno čuti poklicanega in izvoljenega, očitno ni imel v mislih le zdravstvene politike svojega predhodnika, davkov, oboroževanja, kadrov in ameriških notranjih zadev, ampak tudi mednarodne odnose. Sovražniki, dokler bo on v Beli hiši, nikoli več ne bodo vodili za nos njegove »znova velike Amerike« in »Amerike najprej«, bistveno globlje v žep pa bodo morali seči tudi zavezniki (Evropa in Nato), če bodo seveda še hoteli, da bo Trumpova Amerika tudi v prihodnje ostala njihov partner in zaščitnik.
Trump je drugačne, po njegovem bolj pravične čase napovedal tudi v gospodarstvu. Ne da bi ga kdo izzival, se je takoj lotil privilegijev nemške industrije na ameriškem trgu in kanclerke Angele Merkel, s katero se še vedno ne razumeta najbolje, spravil se je nad kitajske »viške«, razdirati pa je začel tudi čezatlantski TTIP, pacifiški TTP, Nafto in vse druge sporazume.
Bilanca devetih mesecev
V samo devetih mesecih, kolikor časa Trump (šele!) vodi ZDA, se vse, na srečo, še ni zasukalo povsem po njegovih napovedih in slika zato še ni tako huda, kot bi lahko bila. Iz Afganistana se predsednik ni umaknil, ampak tam celo krepi ameriško vojaško navzočnost, nekoliko pa so se umirile tudi napetosti z evropskimi zavezniki v Natu, saj je Evropa bolj ali manj privolila v zahtevana dva odstotka BDP za oboroževanje in v večjo vojaško navzočnost zavezništva na vzhodu Evrope, kjer menda grozi ruska nevarnost.
Slika je torej mešana in ne čisto taka, kot jo je napovedoval Trump. Kljub temu pa je novemu ameriškemu predsedniku že uspelo izstopiti iz pariškega podnebnega dogovora in pred kratkim tudi iz Unesca, mednarodno je izjemno zaostril jedrski spor s Severno Korejo, zdaj pa očitno namerava kljub resnim opozorilom vseh preostalih članic varnostnega sveta in Evropske unije izstopiti tudi iz tako imenovanega jedrskega sporazuma z Iranom, ki ga je pred dvema letoma po dvanajst let trajajočih in temu primerno zapletenih pogajanjih podpisalo vseh pet stalnih jedrskih članic varnostnega sveta (ZDA, Francija, Britanija, Rusija in Kitajska) in Nemčija in ima torej status mednarodne, ne le bilateralne pogodbe.
Kocka je padla
Najnovejša odločitev Trumpa, ki je kongresu prepustil, da v 60 dneh odloči o razveljavitvi jedrskega sporazuma z Iranom, nedvoumno kaže, da se kot predsednik kljub vsej zmedi, ki jo je že do zdaj povzročil na mednarodnem odru, ne namerava odreči svojim predsedniškim predstavam o prelomu z dosedanjo politiko ZDA, je pred kratkim v FAZ zapisal Klaus-Dieter Frankenberger. Kar bo znova postavilo pred hudo preizkušnjo zadnje čase samo »navidezno nekoliko bolj harmonične« odnose med Washingtonom in Evropo.
Vse tri evropske članice, ki so podpisnice sporazuma z Iranom (Francija, Britanija in Nemčija), so, enako kot preostali dve članici varnostnega sveta Kitajska in Rusija, trdno prepričane, da Iran v celoti izpolnjuje obveznosti iz sporazuma, kar je v zadnjih dveh letih že najmanj osemkrat preverila in potrdila tudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA). Zato ni nobenega razloga za razveljavitev.
Proti takšni enostranski razveljavitvi za Tumpa menda »najslabšega sporazuma v zgodovini ZDA« so tudi vse članice Evropske unije, ki so ta teden med zasedanjem zunanjih ministrov v Luksemburgu opozorile na možne katastrofalno negativne posledice takšne razveljavitve tako za svojo varnost kot za varnost partnerjev in celotne regije.
Sporazum zagotavlja iransko uporabo jedrske energije izključno za miroljubne namene in s tem preprečuje izbruh jedrske oboroževalne tekme na tako nevarnem kriznem območju, kot je širši Bližnji vzhod. Za povrh v okviru splošnega sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT) omogoča pogajanja s prav tako vse bolj problematično Severno Korejo, so poudarili zunanji ministri EU. Nemški zunanji minister Sigmar Gabriel je celo opozoril, da bi kakršna koli enostranska razveljavitev lahko privedla do »vojaške konfrontacije« z Iranom, kar bi imelo zelo resne posledice za celotno regijo.
Partnerstvo na preizkušnji
Evropska zunanja ministrica Federica Mogherini je bila še bolj odločna. Obljubila je, da bo v začetku novembra, med obiskom v Washingtonu, Donalda Trumpa osebno seznanila z vztrajanjem EU pri sporazumu z Iranom, in ga opozorila, da se je po pogodbi dolžan pred morebitno enostransko razveljavitvijo sporazuma posvetovati ne le s kongresom, ampak tudi z zavezniki in sopodpisniki.
A če hoče Evropa Trumpa prepričati v svoj prav, bodo po mnenju opazovalcev za to potrebna izjemno trda diplomatska prizadevanja. Ne gre namreč le za jedrski sporazum z Iranom in nevarno prevračanje razmer na Bližnjem vzhodu, kar bi lahko bil tudi razlog za zlom čezatlantskih odnosov in krizo v varnostnem svetu, ampak predvsem tudi za trmoglavega predsednika, ki si je vbil v glavo, da mora počistiti z »najslabšim možnim sporazumom v zgodovini ZDA«, v imenu »znova močne Amerike«, pa tudi z dediščino svojega predhodnika. In to za vsako ceno.
