Tiskane izdaje
»Dober teden po tem, ko bom prevzel oblast, bo Kitajska zapadla v globoko krizo,« napoveduje ameriški predsednik Donald Trump v najnovejši šali, ki se je pojavila na družbenem omrežju.
»Zaprli bodo vse tovarne in trgovine, na borzah bodo prenehali trgovati, pa tudi vlada ne bo več delovala. Bogati bodo z družinami bežali v tujino, ljudje bodo panično nakupovali hrano, vrata na hišah po vsej državi bodo oblepljena z rdečimi trakovi, po praznih ulicah pa se bo širil dim smodnika. Ljudje ne bodo vedeli, kaj početi, tako da se bodo vdajali pijači in igram na srečo, otroci pa bodo tavali naokoli in prosili za denar. Kako je to žalostno.«
Po vsem tem pride odgovor s kitajskega zunanjega ministrstva: »Bedak, to je kitajsko novo leto!«
In res. Pred prihodom novega leta so to soboto v številnih tovarnah delo v obratih ustavili za teden ali dva in delavce poslali domov, gneče na železniških postajah pa so prerasle v največjo migracijo na svetu. Po prodanih vozovnicah za vlake ali letala je mogoče oceniti, da bodo Kitajci v prihodnjih dveh tednih opravili okoli tri milijarde potovanj. In če pri tem upoštevamo dejstvo, da bo povprečno potovanje dolgo 400 kilometrov, ni nikakršnega dvoma, da bo Kitajska v prihodnjih dneh videti, kot da se v njej ljudje množično selijo ali celo bežijo.
Foto: Nicolas Asfouri/AFP
V teh dneh bo namreč potovalo najmanj 414 milijonov, morda celo pol milijarde Kitajcev. To je približno tako, kot če bi se nekam od doma odpravili vsi prebivalci Evropske unije. Več kot 58 milijonov ljudi bo potovalo z letali in kitajske letalske družbe pričakujejo, da bodo v prihodnih desetih dneh ustvarile kar 20 odstotkov celotnih letnih prihodkov.
In res je tudi tisto, kar je rečeno v omenjeni šali: številni ljudje, predvsem tisti premožnejši, bodo pred domačo gnečo pobegnili v tujino. Več kot šest milijonov jih je rezerviralo turistične pakete za 174 turističnih krajev po vsem svetu, kitajski sosedje pa ob tem pozorno analizirajo, v kolikšni meri tudi politika vpliva na razporeditev te množice obiskovalcev po posamičnih državah v kitajskem okolišu.
Tudi na Tajvanu proslavljajo prihod leta petelina, pri tem pa veliko pričakujejo od kitajskih obiskovalcev. Vendar pa se je, vse odkar je tam prišla na oblast predsednica Tsai Ing-Wen iz Demokratske napredne stranke, ki ima v svojem statutu vpisan cilj odcepitev otoka od LR Kitajske, število obiskov z druge strani ožine zmanjšalo za 36 odstotkov. Tajvanski politiki trdijo, da je postal turizem politično sredstvo pritiska oziroma nagrajevanja, s katerim v Pekingu zelo uspešno manipulirajo. Kitajski funkcionarji te obtožbe odločno zavračajo in trdijo, da turisti preprosto nočejo potovati tja, kje bi se utegnili počutiti nezaželeni. A je vse to kljub vsemu povezano s političnim vzdušjem. Odkar je, denimo, na Filipinih prišel na oblast Rodrigo Duterte, ki je naklonjen Kitajski, hkrati pa se upira Ameriki, se je število kitajskih obiskovalcev v tej državi povečalo za 40 odstotkov.
Iz zornega kota osrednje vlade pa je veliko bolj pomembno to, koliko ima kateri od Kitajcev, ki potujejo v tujino, s seboj denarja, saj bo leto petelina odločilnega pomena za usodo kitajskega renminbi juana. Kvota 50.000 dolarjev, kolikor jih lahko letno kupi posameznik, je ostala nespremenjena, vendar pa mora od 1. januarja letos vsak, ki želi kupiti tujo valuto, v banki izpolniti formular z vrsto vprašanj glede tega, zakaj si želi menjati juane.
Kitajska je pod hudim pritiskom drugih držav, ki od nje pričakujejo, da bo končno dopustila prosto drsenje svoje valute, pripombe posameznih tujih državnikov, zlasti novega ameriškega predsednika, pa namigujejo, da bi moral biti v tem primeru juan vreden več od njegove sedanje vrednosti. Stvarnost je seveda nekoliko drugačna in kitajsko vodstvo je zaskrbljeno zaradi nečesa povsem drugega. Vrednost juana se je v letu 2016 v primerjavi z vrednostjo ameriškega dolarja zmanjšala za sedem odstotkov in Narodna banka je porabila celih tisoč milijard dolarjev iz deviznih rezerv, da bi preprečila še hujši padec tečaja.
Foto: Fred Dufour/AFP
Hkrati je samo teden dni pred tradicionalnim novim letom centrala banka v obtok poslala 1130 milijard juanov (165 milijard dolarjev) na novo natisnjenega denarja, da bi preprečila praznično praznjenje blagajn, glede na to, da so morale tovarne izplačati sezonske delavce in da bodo v tem času vse družine porabile precej več gotovine za priprave na praznovanje in »rdeče paketke«, tako imenovane kuverte z denarjem, s katerimi pred prihodom nove pomladi tradicionalno obdarujejo otroke.
Leto petelina bo za kitajsko vlado prepolno izzivov, in čeprav so kitajski voditelji ateisti in se morajo izogibati slehernemu praznoverju, je zanje še kako pomembno, kako se bo začelo to leto in kaj bo mogoče razbrati iz simbolike prvega kikirikanja. Opazovali bodo, v koliko tujih prestolnicah bodo proslavljali prihod petelina in ali se je kitajsko novo leto internacionaliziralo kot praznik. Iz tega bo nato mogoče razbrati, v kolikšni meri svet računa ne le na kitajske turiste, ki so v letu 2015 dosegli število 128 milijonov (tisti, ki so potovali izven meja svoje države) in ob tem porabili 292 milijard dolarjev, temveč tudi na azijsko silo kot na novo voditeljico globalizacije.
A vrnimo se k šali z začetka tega članka. Kitajci dobro vedo, da je v vsaki šali pol resnice. Bolj kot mnogi drugi namreč vedo, kako je, kadar se svet opazuje izza Velikega zidu, pri tem pa domišlja, da svet z one strani vse bolj tone v krizo. Tako je tudi kitajski cesar Daoguang sredi 19. stoletja na zahtevo Velike Britanije, naj odpre trg Osrednjega cesarstva, od svojih ministrov zahteval, naj preverijo, »kje je ta Anglija, ali meji na 'podnebeško' in ali je mogoče do nje prijezditi«. Nekaj let pozneje je bilo cesarstvo poraženo, Hongkong pa prepuščen Angležem kot svobodno pristanišče. Veliki zid Kitajske ni naredil velike. Pravzaprav je bilo ravno obratno. Zaradi njega je postala manjša.
