Tiskane izdaje
Prvič tudi Indija in Pakistan
Tukaj se bo pravzaprav nadaljevala gradnja nove svilne poti, ki si jo je Kitajska zamislila kot vzpon k statusu svetovne velesile, le da se bodo v Sočiju osredotočili na zapleteno konstrukcijo območne varnosti, od katere je odvisno, ali se bo ta velikanski projekt sploh postavil na noge. Prvič bosta na zasedanju SCO kot enakopravna člana sodelovala tudi Indija in Pakistan, ki sta bila v to organizacijo sprejeta junija, prav latentna napetost med tema jedrskima silama pa utegne vnesti novo dinamiko v odnose med vsemi članicami.
SCO je nastala pred 21 leti kot varnostni forum, v katerem sta dominirali Kitajska in Rusija, medtem ko so imeli Kazahstan, Kirgizija in Tadžikistan kot soustanovitelji »Šanghajske peterice«, kot se je prvotno imenovala ta organizacija, v njej določene ugodnosti predvsem zaradi tega, ker jim ni bilo treba izbirati med tema dvema silama. Zanje sta bili obe pomembni partnerici v boju proti, kot je bilo takrat rečeno, trojnemu zlu – terorizmu, separatizmu in ekstremizmu.
Celotne naložbe naj bi znašale 62 milijard dolarjev
S prvo razširitvijo (in preimenovanjem v sedanji naziv) se je peterici leta 2001 pridružil Uzbekistan, šele s prihodom južnoazijskih tekmecev – Indije na predlog Rusije in Pakistana ob podpori Kitajske – je SCO postala skupina, v kateri bo vzpostavljen ali pa bo propadel varnostni mehanizem regije, v kateri živi skoraj polovica človeštva. Eden od strateško najpomembnejših delov kitajske zasnove evrazijske integracije je prav gospodarski pas, ki naj bi na dolžini okoli 3000 kilometrov povezal Kitajsko in Pakistan, in sicer od Kashgarja v kitajski avtonomni pokrajini Xinjiang do pristanišča Gvadar na pakistanski obali Arabskega morja.
Li Keqiang je včeraj odpotoval v Soči. Foto: Attila Kisbenedek
Juan kot nova valuta?
Jasno je, zakaj je bilo Kitajski toliko do tega, da bi v SCO vstopil Pakistan, skozi katerega poteka gospodarski pas. Celo v tej državi niso vsi pripravljeni sprejeti kitajske prevlade, ki jo je očitno mogoče zaznati že po tem, da gre več kot 90 odstotkov zaslužka, ustvarjenega v pristanišču Gvadar, v Peking, pa tudi po tem, da je močna zaveznica zahtevala, naj se v svobodnem trgovinskem območju v Gvadarju kot uradna valuta uporablja juan. V Islamabadu so to zahtevo zavrnili, saj se bojijo negativnih odzivov v provinci Baločistan, v kateri je omenjeno pristanišče in v kateri že dolgo raste odpor proti Kitajski. Tamkajšnji analitiki se namreč čedalje pogosteje sprašujejo, ali namerava azijska velesila iz njihove države narediti izhodišče za napad na dolarsko denarno ureditev in prek gospodarskega pasu vsiliti juan kot novo valuto, v kateri bi se obračunavalo strateško blago.
Dokler ni postala polnopravna članica SCO, je bila Indija previdna v kritiziranju kitajsko-pakistanskega pasu, ta teden pa bi se utegnila njena zunanja ministrica Sushma Swaraj v Sočiju odkrito upreti takšni kitajski širitvi, in to prav s trditvijo, da se ob pasu v Baločistanu odpira nov prostor za teroristično delovanje afganistanskih talibov, pa tudi območnih separatistov, proti katerim bi se morala SCO bojevati, če se ravna po svojih ustanovitvenih načelih.
Z vstopom Indije v to organizacijo je Kitajska dobila morebitno tekmico, ki v nasprotju s preostalimi igra na isto karto kot ona. Natančneje povedano, na karto dejanske velikosti in številčnosti prebivalstva, civilizacijske kontinuitete in zgodovinske pravice do ozemelj, ki jih je nekdaj imela v oblasti. Na podlagi tega Indija – tako kot Kitajska – uveljavlja krepitev vseh atributov moči, pa tudi pravico do nemotenega razvoja na vseh področjih. Glede tega obe azijski velesili nekoliko spominjata na Rusijo, a z desetkrat več prebivalci, kar jima zagotavlja večjo razvojno energijo z veliko manj surovinami, a ju prav tako sili v tekmovanje za prevlado v okoliških državah, bogatih z nafto, plinom, rudami in celo vodo.
Naloga kitajskega premiera
Kljub temu bo kitajski premier v Sočiju nadaljeval izpolnjevanje naloge, ki mu jo je predsednik Xi Jinping zaupal, ko ga je prejšnji mesec na 19. partijskem kongresu zadržal v sedemčlanskem stalnem komiteju politbiroja in očitno tudi na čelu osrednje vlade. Ta naloga se nanaša na gospodarsko povezovanje, s katerim bodo, kot upajo člani kitajskega političnega vodstva, premostili vse ideološke, politične in celo strateške prepade.
Zato bo Li Keqiang na zasedanju SCO največ govoril o spreminjanju tega bloka v novo svobodno trgovinsko območje, o čemer se že dolgo pogajajo, a za zdaj brez očitnega premika. Sicer pa glavne tri velesile v varnostni organizaciji vse bolj prepoznavajo skupne interese. Kitajska, Rusija in Indija so na številne načine kompatibilni trgi, tako da nekateri analitiki že dolgo predvidevajo, da se bo med njimi vzpostavila trojna gospodarska zveza.
Kitajska in Rusija bi hkrati v svobodni trgovinski SCO našli skupni jezik tudi v velikem projektu dedolarizacije svetovne ureditve. Glede na to, da se globalna prevlada ZDA pod vsako politično opcijo – tudi pod to, ki jo ponuja predsednik Donald Trump – opira na vojsko in valuto, omenjeni dve velesili že dolgo poskušata kot obračunsko enoto vsiliti rubelj ali juan, s čimer bi bil dolar odrinjen kot sredstvo sankcioniranja držav iz političnih ali varnostnih motivov.
Vprašanje pa je, kako bo trikotnik med Kitajsko, Rusijo in Indijo ohranil ravnovesje, glede na to, da vodstvo v New Delhiju pravkar razvija »partnerstvo za sto let«. A vsaka velesila najprej utrdi temelje svoje moči na lastnem območju. In SCO je bila vzpostavljena prav zaradi tega.
