Tiskane izdaje
Kajti končno je nastopil trenutek, ko si lahko ogledamo severnokorejske športnike, ki so se že uvrstili na letošnje zimske olimpijske igre. Njihov prihod v Pjongčang je sicer še vedno odvisen od politike, torej od pogajanj, ki se bodo med Pjongjangom in Seulom verjetno začela prihodnji teden, vendar njihovo srce že bije v olimpijskem ritmu.
Govorimo o 19-letni Rjom Tae Ok (na tekmovanjih njeno ime večinoma zapišejo Tae Ok Rjom) in 25-letnem Kim Džu Siku, paru umetnostnih drsalcev, ki sta se gledalcem zunaj Azije prvič predstavila na tekmovanju za tirolski pokal leta 2016, ko sta dobila bronasto medaljo. Toda nastop na svetovnem prvenstvu v umetnostnem drsanju marca lani v Helsinkih je bil odločilen za severnokorejska športnika. Morda sta prav zaradi padca Rjom Tae Ok v prostem programu zasedla šele 15. mesto ali pa so bili tekmeci kratko malo premočni za drsalca, ki pravzaprav redko stopita na mednarodni led, vendar sta takoj vedela, kaj jima manjka do popolnosti.
Postala sta pozorna na svetovna prvaka s prejšnjega prvenstva, kanadski par Meagan Duhamel in Erica Radforda, zato sta njunega trenerja Bruna Marcotta prosila, naj ju sprejme v Montrealu. Po nekaj mesecih, namenjenih pripravi vseh ustreznih dokumentov, sta Rjom in Kim prispela v Kanado, seveda skupaj s svojo severnokorejsko trenerko in predstavnikom severnokorejske drsalne zveze, vendar Marcotte trdi, da sta spremljevalca prišla zraven pravzaprav bolj zato, da bi se tudi sama kaj naučila, kakor da bi samo nadzirala svoja športnika. Tako se je začel projekt ustvarjanja bodočih prvakov.
»Vedno kadar smo se pogovarjali,« pripoveduje Marcotte, »sta vztrajala, naj ne mešamo športa in politike. In vedno sta vztrajala, naj ju imam predvsem za športnika, ne pa politična predstavnika.« Trener je z zanimanjem poslušal njune zgodbe o življenju športnikov v Severni Koreji. Spoznal je, da tam trenirajo podobno kakor na Kitajskem. Živeti morajo v športnem naselju, stran od svojih družin, upoštevati morajo strogo delovno disciplino. Razumel je tudi, kaj bi drsalca rada dosegla. Najprej bi se rada uvrstila med deset najboljših drsalnih parov na svetu, nato pa - če bosta smela priti v Pjongčang - bi rada dobila eno od medalj.
Morda prav zato nista bila tako navdušena, ko sta se septembra lani v nemškem Oberstdorfu uvrstila na olimpijske igre. Zavedata se, da sta dobra, toda hkrati vesta, da nista najboljša. Želita pa si predvsem zlate medalje. Severna Koreja še nikoli ni imela zmagovalcev v umetnostnem drsanju, zato bi Rjom in Kim rada postala prva Severna Korejca, ki bi se lahko pohvalila s tem dosežkom. In to ne zato, da bi zaradi njunega uspeha svet spremenil svoje mnenje o vodji Kim Džong Unu ali njegovem jedrskem programu, ampak zato, kakor je v nekem intervjuju povedala Ella Cha, severnokorejska begunka, ki živi v Kanadi, da bi opomnila, da v tej državi prav tako živijo ljudje.
»Kadar kdo omeni Severno Korejo, vsi takoj pomislijo na atomsko bombo in Kim Džong Una, skoraj vsi pa pozabijo, da tam živi več kakor 23 milijonov ljudi,« pravi Ella Cha.
Težko je reči, da nimata Rjom in Kim tudi nekakšne politične naloge, kadar stopita na led, in ko se po svojem nastopu najprej globoko priklonita svoji trenerki Kim Hjon Son, smo za trenutek prisiljeni pomisliti, da je nekje v njuni zavesti tudi ljubljeni vodja. Toda tudi ko se je Rjom Tae Ok zaradi padca v Helsinkih nehala smehljati, so jo na koncu čakali topel objem in tolažilne besede, ko je stopila z ledu. Kadar šport kljub vsemu prevlada nad politiko, se nam prikaže nekakšna nova Severna Koreja. Dežela, v kateri živijo ljudje, in ne atomske bombe.
Triinštiridesetletni Marcotte, ki je bil tudi sam nekoč tekmovalec na ledu, je po tem, ko je sodeloval z njima dva poletna meseca, zatrdil, da sta prava diamanta. »Resda neizbrušena, a bi lahko postala izjemno dobra!« Trener pravi, da uporabljata najboljšo sodobno opremo, vendar njunima nežnima postavama manjka moči za močnejše odrive in višje skoke. Rjom je visoka komaj 151 centimetrov, Kim pa 174 centimetrov, toda vse, kar jima primanjkuje pri telesni pripravljenosti, nadomestita s karizmo in ekspresivnostjo, s katerima prepričata občinstvo ne glede na to, kje tekmujeta.
Ko sta Rjom in Kim v Oberstdorfu drsala ob spremljavi pesmi quebeške zvezdnice Ginette Reno Je ne suis qu'une chanson, je bilo na ledu videti samo lepoto. Na njunih dresih ni bilo značk s podobami pokojnih vodij, v njunih gibih ni bilo strogosti vojaške discipline, s katero sta kot otroka sodelovala na množičnih športnih srečanjih, imenovanih arirang. To je bila drugačna Severna Koreja. Takšna bi lahko bila. Eh, samo če bi olimpijski duh prevladal nad politiko.
