Nemčija vztraja pri gradnji plinovoda Severni tok

Berlin – Na torkovih pogovorih ameriškega predsednika­ Donalda Trumpa z baltskimi voditelji Nemčija ni bila glavna tema, toda Trumpove kritične pripombe o prenizkem nemškem deležu za Nato ob hkratnem podpiranju ruskega plinovoda morda kažejo nove napetosti med Washingtonom in Berlinom.

Desetletja po drugi svetovni vojni je lahko Zahodna Nemčija računala na trdno varnostno podporo ZDA in tesne gospodarske odnose s to državo, ameriški predsednik George H. W. Bush je po padcu berlinskega zidu celo odločilno prispeval k združitvi Nemčije, čeprav so o tem dvomili nekateri nemški evropski partnerji. Sedanji republikanski prvak Donald Trump nasprotno ostro napada nemški trgovinski presežek, premajhen prispevek Nemčije za vojaško zvezo Nato in nemško podporo ruskemu plinovodu Severni tok 2, ki naj bi privedel ruski plin neposredno v to državo in zahodno Evropo. »Nemčija plačuje le odstotek in niti ne celega,« je bil v torek v Beli hiši kritičen Trump. »Nemčija povezuje plinovod z Rusijo in bo plačevala milijarde dolarjev za energijo iz Rusije. To ni prav!« ZDA za Nato dajejo skoraj 4 odstotke bruto domačega proizvoda in s tem 80 odstotkov Natovih stroškov, je nadaljeval Trump. »Mislite, da je to pravično?«

Nekateri oporekajo vsaj zadnji številki, ki jo omenja Trump, a tudi drži, da so voditelji Litve, Latvije in Estonije v strahu pred Rusijo resno vzeli njegove zahteve za povečanje sredstev za Nato na dogovorjena 2 odstotka BDP, skupaj z nekaterimi drugimi pa baltske države nasprotujejo tudi gradnji plinovoda Severni tok 2. Prepričani so, da bo ta le še povečal nemško in evropsko odvisnost od ruske energije, bojijo se tudi čedalje večjega ruskega političnega vmešavanja. Nemška vlada vztraja, da je to gospodarska odločitev, in je konec marca odpravila še zadnjo oviro za gradnjo ruskega plinovoda v nemških vodah Baltskega morja. Kako zelo temu projektu nasprotujejo številne evropske države, kaže lansko dovoljenje danskega parlamenta za prepoved gradnje ruskega plinovoda na območju danskih ozemeljskih voda.

Vojno dejanje

Rusija je tedaj povedala, da bo našla alternativno progo, nemško vztrajanje pri plinovodu pa čedalje bolj kritizira tudi Washington. Ameriški minister za energijo Rick Perry je ocenil, da bi lahko omejili ruski vpliv z izvozom ameriških energetskih zalog v vzhodno Evropo, potem ko so ZDA z nekonvencionalnim črpanjem plina iz skrilavcev naredile energetsko revolucijo. S tem so nedvomno pokvarile načrte predsedniku Putinu že po aneksiji Krima, saj je moral tedaj opazovati drastičen padec cen fosilnih goriv, prodaja ameriškega utekočinjenega plina Evropi pa bo zagotovo še bolj razjezila od izvoza energije zelo odvisno Rusijo. Ameriške vladne službe to državo obtožujejo tudi kibernetskih napadov na njihov energetski sektor in drugo infrastrukturo, kar je Perry med nedavnim pričanjem v senatu imenoval vojno dejanje.

ZDA so poleg tega lani naprtile sankcije desetinam vidnih ruskih osebnosti in nekaterim z območja nekdanje Sovjetske zveze, ki jih po zakonu Magnitskega obtožujejo korupcije in resnih kršitev človekovih pravic. Leta 2012 sprejeto zakonodajo, ki jo je podpisal še prejšnji demokratski predsednik Barack Obama, je spodbudila smrt odvetnika Sergeja Magnitskega v moskovskem zaporu leta 2009. Takšni ukrepi niso skladni z obtožbami Trumpovih političnih nasprotnikov, da Kremelj sedanjega ameriškega predsednika ovija okoli prsta ali izsiljuje, saj so ameriške akcije veliko odločnejše od nemških. Po britanskih obtožbah Rusije zaradi zastrupitve nekdanjega ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčere Julije je tudi Nemčija izgnala štiri ruske diplomate, a so jih Američani 60 ter povrhu zaprli konzulat v Seattlu.

»Zelo ostri smo bili do Rusije,« je v torek poudaril Trump in dodal, da bi se bilo dobro razumeti s to državo, čeprav se mogoče ne bodo. »To bo pokazal čas.« Tudi nemški zunanji minister Heiko Maas je poudaril, da je bilo zaradi ruskega obnašanja v zadnjih letih izgubljenega veliko zaupanja, vendar socialdemokratski vodja nemške diplomacije verjame, da potrebujejo Rusijo kot partnerico pri reševanju območnih sporov, razo­roževanju in podpori multilateralni ureditvi. »Zato smo odprti za dialog in se zavzemamo za postopno obnovo zaupanja, če bo na to pripravljena tudi Rusija.«

Stabilnost na južnem dvorišču

Maasov predhodnik Sigmar ­Gabriel je šel še dlje. V Auswärtiges Amt je zahteval postopno razgradnjo sankcij proti Rusiji zaradi konflikta v vzhodni Ukrajini, četudi ­dogovori iz Minska še ne bi bili uresničeni. Gabriel je konec devetdesetih let na položaju spodnjesaškega premiera zamenjal socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, proti kateremu je časopis Wall Street Journal zaradi visokega položaja v ruski državni naftni in plinski industriji nedavno zahteval sankcije. Zahodni analitiki so opozorili tudi na čedalje številnejše jedrske in druge vojaške grožnje iz Moskve.

Katera politika do Rusije bo prevladala na Zahodu? Najbrž bo veliko odvisno od Kremlja, ki velikopotezno zastavlja geostrateško igro tudi zunaj Evrope, zlasti na eksplozivnem Bližnjem vzhodu. Tamkajšnji konflikti so Nemčijo in druge evropske države v minulih letih preplavljali z valovi beguncev, zato je Evropa zainteresirana za stabilnost na južnem dvorišču. Vprašanje je, ali bodo številne tamkajšnje in druge napetosti to dopustile.