Nemški ultimati Erdoğanovi Turčiji

Berlin – Na varšavskem vrhu zveze Nato je turški predsednik povabil 28 članic v Istanbul, Nemčija in nekatere druge pa zdaj za vrh leta 2018 predlagajo Bruselj. Turško oviranje obiskov nemških parlamentarcev pri vojakih v oporišču Incirlik in drugi spori že vplivajo tudi na strateške odločitve.

»Nočemo povečati mednarodne teže Turčije in ustvariti vtisa, da Nato podpira domačo politiko turške vlade,« nemški časopis Die Welt navaja visoke diplomate severnoatlantske vojaške zveze. Nemčijo naj bi pri tem podpirale Francija, Nizozemska in Danska, z vrhom leta 2018 v novem Natovem centru v Bruslju pa naj bi soglašali še Kanada in Belgija. Od partnerskih držav zagotovo tudi Avstrija, ki zaradi turškega nasprotovanja ne more sodelovati pri Natovih vojaških vajah. Dunaj in Ankara sta si v laseh zaradi odločnega avstrijskega nasprotovanja turškemu približevanju EU.

Zahodne države režimu predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana očitajo še marsikaj, na prvem mestu vse bolj avtokratsko vladavino. Med številnimi drugimi novinarji v turškem preiskovalnem zaporu, ki lahko traja leta, sedi tudi dopisnik nemškega omenjenega časopisa Deniz Yücel, osupla Nemčija pa je te dni opazila tudi oprostitev starejših bratov mladoletnega morilca njihove sestre Hatun Sürücü, ki jo je leta 2005 v Berlinu ubil s streli v glavo, potem ko je družina obsodila njen pobeg iz prisilne poroke in določitev za samostojno življenje. Carigrajski državni tožilec je zaradi pomoči pri umoru zahteval dosmrtno zaporno kazen, tudi v Nemčiji pa zdaj mnogi dvomijo v neodvisnost turških sodišč.

Takšne akcije še krepijo argumente za pomoč turškim vojakom in častnikom pri vojaški zvezi Nato, ki so po lanskem poskusu državnega udara zaprosili za azil v Nemčiji. Več vojakom in njihovim družinam, ki se zaradi množičnih aretacij in odpuščanj bojijo domov, so že podelili azil, še veliko več jih prosi zanj. Kanclerka Angela Merkel je tudi povedala, da v svoji državi ne bo dovolila glasovanja o smrtni kazni, o čemer razmišlja Erdoğanova Turčija. Ta bi lahko doletela predsednikove nasprotnike, za številne Nemce pa je bilo grenko že spoznanje, da je na referendumu o vzpostavitvi predsedniškega sistema večina volilnih upravičencev med nemškimi Turki podprla za Berlin vse bolj spornega predsednika.

Z Erdoğanom pa je nemška kanclerka dosegla tudi dogovor o omejitvi gigantskega begunskega navala po balkanski begunski poti in ob vse slabših odnosih med državama se nekateri bojijo tudi zanj. Res so hkrati nadzor nad mejami okrepile države balkanske begunske poti od Makedonije do Nemčije, zato ponovitev leta 2015 vsaj po tej poti ni zelo verjetna.

Turčija pa Nemčiji še naprej nagaja pri obiskih nemških parlamentarcev pri svojih vojakih v turškem oporišču Incirlik, iz katerega se Natove sile bojujejo proti Islamski državi. Kanclerka Merklova je na zadnjem Natovem vrhu v Bruslju zagrozila z umikom nemških vojakov iz oporišča in kmalu se bo iztekel dvotedenski ultimat, ki so ga po medijskih poročilih postavili Ankari. Nemškim parlamentarcem naj bi medtem dovolili vsaj v oporišče Konya, a posredovanje napoveduje tudi nemški zunanji minister Sigmar Gabriel.

Turčija se tudi pri obrambnih zadevah kaže kot dvomljiva partnerica, saj se aktivno bojuje proti Kurdom, ki so za druge Natove države zavezniki proti sunitskim teroristom, Natova članica pa se poleg tega z Rusijo dogovarja o nakupu sistema zračne obrambe S-400. Z lego ob vhodu v Črno morje in v bližini bližnjevzhodnega oporišča vse bolj z orožjem in destabilizacijo nasprotnikov rožljajoče Rusije pa je Turčija še naprej ena od najbolj strateških članic severnoatlantske vojaške zveze, a pri »evropeiziranju« te države Nemčija in druge članice Nata in EU ne morejo več brezpogojno računati na pomoč ZDA, katerih predsednik Donald Trump tudi sam maje čezatlantske povezave. Odločen odnos do Erdoğana kaže, da se Nemčija čuti prisiljena prevzeti eno od vodilnih v oblikovanju novih evropskih varnostnih rešitev, kar je popolnoma nov položaj po koncu hladne in celo druge svetovne vojne.

»Nemčija se ne sme podvreči Erdoğanovi cinični logiki, a mora vseeno pokazati moč,« komentira časopis FAZ. Pri konservativnem mediju navajajo mnenja, da »naša vojska« v turških oporiščih nima več kaj iskati, če parlamentarci ne smejo obiskovati vojakov, ter da je domnevni skupni boj proti islamskemu terorizmu za Erdoğana le alibi za pridobivanje moči. A bi turškemu predsedniku s pristajanjem na njegove provokacije naredili uslugo, saj so zanj politične kampanje predvsem eskalacija konfliktov, Nemčija pa mora imeti pred očmi predvsem boj proti Islamski državi. Selitev vojske v Jordanijo ali kam drugam potrebuje čas in dobro načrtovanje, poudarjajo nemški komentatorji.