Tiskane izdaje
Na prvi pogled je srečanje Recepa Tayyipa Erdoğana, Hasana Ruhanija in Vladimirja Putina delovalo idilično. Trije avtoritarni voditelji, sicer izvoljeni z uradno »demokratičnimi sredstvi«, so razpravljali o prihodnosti Sirije, kjer so si razdelili dobršen del vojnega plena. Toda interesi »koalicije voljnih« z druge strani geostrateškega spektra nimajo dosti skupnih točk.
Turškega, iranskega in ruskega predsednika dejansko druži le ena reč – nasprotovanje politiki ZDA (ne le) v Siriji. Glede skrajno destruktivne ameriške vloge v Siriji in celotni regiji pač ni težko najti konsenza. Toda ravno rušilna vloga Washingtona je bila tista, ki je Turčiji, Iranu in predvsem Rusiji omogočila, da so močno okrepili svoje pozicije v regiji in postali tisti, ki »narekujejo tempo igre«.
Že vse od začetka »mirovnega procesa« v Astani, ko so Rusi, Turki in Iranci prvič sedli za pogajalsko mizo, je jasno, da je koalicija nenačelna, nekompatibilna in – v najboljšem primeru – srednjeročna. Na terenu so do zdaj Moskva, Ankara in Teheran igrali vsak svojo igro, zato je težko pričakovati, da bi se to lahko spremenilo.
Ruska geostrategija
Rusija je z vstopom v sirsko vojno popolnoma spremenila razmerja – in razmere – na bojiščih. Režim predsednika Bašarja al Asada je z letalskimi napadi na uporniške cilje v ključnih urbanih središčih iz skoraj izgubljenega položaja utrdila v zmagovalca najbolj krvavega konflikta našega časa. A to nikakor ne zaradi kakšne posebne naklonjenosti do Asadove vojaško-obveščevalno-poslovne oligarhije v Damasku in Latakiji, pač pa zaradi utrjevanja svojih geostrateških pozicij v regiji in tudi globalno.
Ameriška katastrofa v Iraku (in tudi v Afganistanu) je Rusiji namreč na stežaj odprla vrata vrsto let »zaklenjenega« Bližnjega vzhoda ter ji omogočila tudi vojaško vrnitev v Sredozemlje. Podpora Asadu je bila za Rusijo, ki se je z neopredeljenostjo glede vojaškega posredovanja v Libiji v varnostnem svetu ZN leta 2011 učila iz lastnih napak, zato logična že od samega začetka vojne. Za Rusijo, ki si v nasprotju s Turčijo in Iranom lahko samo izbira zaveznike, je sodelovanje z Ankaro in Teheranom dejansko le tehnično vprašanje, v katerem ne gre pozabiti tudi »energetskega faktorja«.
Iranska ekspanzija
Za Iran je zgodba povsem drugačna. Pripadniki iranske republikanske garde in različnih šiitskih milic, ki so pod nadzorom Teherana (to velja za tudi za libanonsko gibanje Hezbolah), so že od samega začetka vojne izvajalci, in ne podizvajalci sirskega režima. Po ameriški invaziji in brutalni državljanski vojni v Iraku je država prišla v roke večinskim šiitom, ki so vseskozi vladali z »neskromno pomočjo« Irana.
Hitra eskalacija sirske vojne v državljanski konflikt je Iranu omogočila, da uresniči svoj zgodovinski cilj – razpon tako imenovanega šiitskega polmeseca od Teherana prek Bagdada in Damaska do Sredozemlja. To je bilo seveda mogoče le ob slabitvi ameriške vloge v regiji in krepitvi že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za nadzor nad regijo in energetskimi tokovi spopadata šiitski Iran in sunitska Saudska Arabija. Za zdaj bistveno bolje kaže Iranu.
Turška dvojna igra
Še najbolj specifično vlogo v »sirski trojki« igra Turčija, ki je bila dolgo glavni nasprotnik Bašarja al Asada in podpornica vsaj treh uporniških skupin. Predsednik Erdoğan je po propadlem poizkusu vojaškega državnega udara 15. julija 2016 obrnil »sirsko ploščo«. Ruske obveščevalne službe so bile tiste, ki so turškega voditelja opozorile, da se nekaj pripravlja, in mu omogočile politično preživetje. Erdoğan se je Putinu najprej opravičil za sestreljeno rusko letalo na sirsko-turški meji in ga le nekaj dni po propadlem puču v Sankt Peterburgu tudi obiskal. Kmalu je dobil zeleno luč za vojaško posredovanje v Siriji (operacija Ščit Evfrata).
Tako kot Oljčna vejica, ki jo je Erdoğan sprožil po umiku ruskih sil iz Afrina, je bila tudi prva velika turška operacija v Siriji dejansko namenjena vojaškemu obračunu s sirskimi Kurdi oziroma njihovimi Ljudskimi zaščitnimi enotami (YPG), ki še vedno nadzirajo več kot četrtino sirskega ozemlja. Iran, denimo, zahteva, da se kurdska ozemlja vrnejo pod nadzor uradnega Damaska.
Kurdi so dolgo sodelovali prav z Rusijo, a jih je ta v imenu strateških ciljev pustila na cedilu. Zdaj so, predvsem v Manbidžu, ki utegne biti naslednji cilj turške vojske in njenih podizvajalcev iz vrst Sirske svobodne vojske (FSA), ti eksistencialno odvisni od ameriške pomoči. In to v trenutku, ko ameriški predsednik Donald Trump napoveduje dokončni umik ameriških vojakov iz Sirije (razen, če Saudska Arabija ne »primakne« nekaj milijard dolarjev).
