Berlin – Turčija obsipa nemške politike z nacističnimi primerjavami, Poljska nasprotuje Evropi različnih hitrosti, Velika Britanija bo kmalu razglasila izstop iz EU, dogodki v Londonu in Antwerpnu kažejo, da islamski terorizem ostaja nevaren, na evropske meje še vedno pritiskajo begunci in migranti. Če to ni dovolj, je tu še vedno Grčija, ki jo je obiskal nemški zunanji minister Sigmar Gabriel.
Visoki nemški socialdemokrat je bil v Atenah veliko spravljivejši od krščanskodemokratskega finančnega ministra in je govoril celo o spoštovanju grških reform, a je grškega premiera Aleksisa Ciprasa vendarle pozval, naj z upniki doseže dogovor o novih. Če je imel levičarski premier, ki se je povzpel na politični oder z obljubami o končanju varčevanja, s tem težave že prej, zdaj izgublja politično moč. Po javnomnenjskih raziskavah ga podpira vse manj Grkov.
Težave se skrivajo
Tudi evropska komisija je predlagala vrnitev k sklepom iz Dublina, ki nalagajo odgovornost za begunce državam, v katere so vstopili. Grški zunanji minister Nikos Kocias pa noče videti svoje države kot »škatle za nalaganje beguncev«. Poudaril je, da Grčija nima ne kapacitet niti finančnih sposobnosti za sprejemanje beguncev, ki so jih prevzele druge države EU, podobno naj bi bilo z Italijo. Ne pomaga, da obema državama na prvi begunski fronti očitajo visoko zadolženost in preslabo uvajanje reform za spodbudo gospodarske rasti.
Južnoevropske države je še posebej razkuril voditelj evrske skupine Jeroen Dijsselbloem z obtožbami, da zapravljajo denar za »žganico in ženske«, potem pa druge prosijo za pomoč. Po njegovem prepričanju so severnoevropske države solidarne, a se krizne države pogosto ne držijo dogovorov. V intervjuju za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung je povedal, da se mu zdi kot socialdemokratu solidarnost zelo pomembna, a ta predvideva tudi dolžnosti. Čeprav je v omenjenih državah povzročil pravi vihar, se noče opravičiti.
Lovljenje ravnotežja
Politiki včasih govorijo neumnosti, je komentiral Dijsselbloemove izjave nemški zunanji minister Sigmar Gabriel, ki poskuša najti ravnotežje med takšnimi obtožbami in protiobtožbami. Nemški socialdemokrat, ki se je v preteklosti že zavzemal za zmanjšanje grškega dolžniškega bremena, s takšnimi izjavami tvega politične viharje v domovini, ki jo konec septembra prav tako čakajo volitve. Svoje konservativne vladne partnerje – in tekmece na volitvah – je razjezil še z omenjanjem morebitnega večjega nemškega prispevka v skupni proračun EU.
Novi vodja nemške diplomacije je kljub nedavnim zaostrovanjem s Turčijo poudaril pomembnost ohranitve komunikacijskih kanalov z državo, ki je lani pomagala ustavljati naval beguncev v Evropo. A je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan ta teden zagrozil, da se Evropejci ne bodo mogli več varno sprehajati po ulicah, če bodo še naprej tako »arogantni«, in zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini je zaprosila za pojasnilo turškega veleposlanika v Bruslju. Nemčija tudi tu lovi ravnotežje, saj je Dijsselbloemova Nizozemska pokazala veliko več ostrine do Erdoğana in njegovih napadov na zahodne države s številnimi turškimi skupnostmi, čeprav so v Nemčiji imame največje krovne organizacije mošej obtoževali vohunjenja za Ankaro. Zato pa nemški Turki, zbrani v skupnosti TGD, zbirajo podpise proti Erdoğanovemu referendumu za več predsedniških pooblastil. V nekaj urah je podpisalo peticijo na tisoče ljudi.













