Nevarne igre in pacifiško vrvohodstvo

Že skoraj pol stoletja južnokorejska in ameriška vojska vsako leto v bližini Korejskega polotoka izvajata skupne vojaške vaje. Vendar pa se letošnje razlikujejo od prejšnjih zaradi ene same »malenkosti«. Lahko bi se namreč v trenutku spremenile v pravo jedrsko vojno.

Do zdaj namreč vojaške vaje z imenom Ulči-Freedom Guardian še nikdar niso potekale v obdobju, ko med Severno Korejo in Združenimi državami letijo grožnje s konkretno vsebino in izrecno poimenovanimi cilji mogočega napada. Še nikdar do zdaj niso bili valovi okoli polotoka razburkani v trenutku, ko severnokorejski vodja drži v rokah že preizkušeno medcelinsko balistično raketo, o kateri se zdi, da bi lahko ponesla jedrsko konico čez Tihi ocean.

Priprave na vojno?

Poleg vsega tega pa niso bile tovrstne vaje še nikoli pripravljene v areni z dvema ložama. V eni sedi Donald Trump, v drugi pa njegova preslikava Kim Džong Un.

Od 21. do 31. avgusta bo okoli 25.000 ameriških in skoraj dvakrat toliko južnokorejskih vojakov vadilo obrambo pred računalniško simuliranimi napadi s severa. Vaje so sicer označene kot obrambne, kljub temu pa jih ima Pjongjang za priprave na vojno. Še toliko bolj, ker so prejšnja leta vključevale tudi simulacijo »napada s ciljem obglavljenja«, se pravi atentata na vodjo Kim Džong Una in njegove pomembne generale.

Globoke korenine

Ulči-Freedom Guardian so največje vojaške vaje na svetu in ene od dveh, ki skupaj z ameriško vojsko vsako leto potekajo v Južni Koreji (druge vaje so Key Resolve/Foal Eagle, ki potekajo vsako leto spomladi). Vojaške vaje so dobile ime po korejskem vojskovodji Ulčiju Manduku iz 7. stoletja. Veliko močnejši vojski kitajskega cesarstva se je upiral s pretvarjanjem, da izgublja bitko. Kitajskim vojakom je dopustil, da prodrejo globoko v ozemlje Kokurjuja (stare kraljevine, ki je obstajala od leta 37 pr. n. š. pa vse do leta 668 n. š.), kjer jih je pričakal na domačem terenu ter jim onemogočil nadaljnja osvajanja. General Ulči v zgodovini zato velja za enega največjih korejskih vojskovodij.

Vendar pa so Južna Koreja in ZDA vaje z njegovim imenom osnovale povsem z nasprotnega vidika. Vse od leta 1968, ko so jih začele izvajati vsako leto (z drugim imenom, a z enakim ciljem), hočejo Severni Koreji (pa tudi okoliškim državam) pokazati, kaj imajo na razpolago, da bi Pjongjang odvrnile od kakršnih koli oboroženih provokacij.

Naelektrenost

Prav ta prikaz sile v bližini Severne Koreje pa je bil bolj pogosto vzrok za ognjevit odziv, kakor pa da bi bil sredstvo za stabilizacijo razmer v regiji. Lani je tako predstavnik za javnost glavnega štaba Korejske ljudske armade pred začetkom vojaških vaj Ulči-Freedom Guardian naznanil, da so kombinirane enote pripravljene na »neusmiljen preventivni jedrski napad v korejskem slogu na izvor provokacij, ki bi ga spremenile v prah že ob najmanjšem znaku agresije na ozemlje, morje ali zračni prostor Demokratične ljudske republike Koreje«.

Prav zaradi takšne stopnje naelektrenosti, ki sicer spremlja vojaške vaje, so nekateri ameriški analitiki Pentagonu in Beli hiši predlagali, da letos preskoči vaje Ulči-Freedom Guardian, da se ne bi prižgala nezaželena iskra, ki bi lahko zanetila vojno. Še več, dokazovali so, da bi bilo bolj modro ne igrati se z usodo regije in sveta s prikazom tega, kar zmorejo vojaški zavezniki, opremljeni z najsodobnejšo vojaško tehnologijo in integriranim poveljstvom.

Trumpov element

Težava začaranega kroga pa je ta, da je – začaran. Ker je dogajanje okoli Korejskega polotoka doseglo točko radikalnih groženj z »ognjem in besom« ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je izhod iz njega blokiran. Trump je sledil lastni logiki in zavrnil nasvete izkušenih politikov in politologov, da odloži manevre. Prav tako bo moral Kim Džong Un sebi, svojim generalom in ljudstvu izpolniti obljube o silovitem odgovoru na provokativne vojaške vaje.

Delno je to tudi odgovor Trumpove administracije na kitajski predlog glede »obojestranske opustitve«. To pomeni, da ZDA in Južna Koreja zamrznejo vojaške vaje, Pjongjang pa obenem ustavi jedrske in raketne poskuse. Letošnje vojaške vaje so tudi pomenljivo sporočilo južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu, ki je prejšnji teden po stotih dneh mandata izjavil, da »vojne ne bo«, ker morajo ZDA za kakršnokoli oboroženo intervencijo proti Severni Koreji dobiti soglasje Seula. 

Pa to v resnici drži? Kot kaže, hoče Trump pokazati, da vojna bo, če on tako reče. Se pravi, da se ne bo zgodila samo, če Amerika tako odloči.

Rdeča črta

Mun je v stotih dneh pokazal izjemno veščino lovljenja ravnotežja na vrvi, ki je razpeta med obalama Tihega oceana. Toda to še vedno ne zadostuje za to, da bi ga poimenovali za ustvarjalca novega političnega ustroja, ki bi omogočil trajno rešitev korejske krize. Kakorkoli je že južnokorejski predsednik poskušal prevzeti prednost od Trumpa in sam določiti rdečo črto, ki je Kim Džong Un ne more prečkati, je vse skupaj zvenelo naivno. »Severna Koreja se približuje rdeči črti,« je prejšnji teden izjavil Mun na novinarski konferenci. Pojasnil je, da je ta črta izstrelitev medcelinske rakete z jedrsko konico.

Vsem je jasno, da bi bil takšen izstrelek z jedrsko konico lansiran čez to črto. Morda pa je Mun hotel reči, da je vse možno, dokler Kim Džong Un ne napade Amerike.

Severnokorejski partijski časopis Rodong Sinmun je v četrtek ocenil Munovih sto dni na čelu države. Trdi, da so njegove ponudbe za mir izraz nemoči zaradi odtegnitve ameriške dominacije. »Dialog in sankcije ne gredo skupaj,« pravi uvodnik tega časopisa. Prav tako se ne skladajo dialog in vojaške vaje. Kako bo Severna Koreja to pot odgovorila na »modrost« generala Ulčija? Bomo videli – ali vsaj slišali, če bo pok dovolj močan.