Tiskane izdaje
New York – Odhod poslanca Johna Boehnerja, predsednika spodnjega doma ameriškega kongresa, naj bi po načrtih republikanskega vodstva premostili z vodenimi volitvami, na katerih naj bi Boehnerja nadomestil Kevin McCarthy, dosedanji vodja poslancev desnice. Toda njegova neprevidna izjava na televiziji je spremenila jutrišnje volitve v kongresu v nepričakovan strankarski spopad.
Pisec in urednik Michael Kinsley je pred dobrimi tremi desetletji eno od oblik neprevidnih izjav politikov označil za »trenutek, ko politik izreče očitno resnico, ki je ne bi smel«. Takšno priznanje je postalo znano kot Kinsleyjev spodrsljaj, poslancu McCarthyju pa je pred dnevi uspel šolski primer. Kongresno vztrajno vrtanje po terorističnem napadu na ameriški konzulat v Bengaziju je nehote označil za politični lov na čarovnice oziroma čarovnico, kakor na desnici vidijo vodilno predsedniško kandidatko demokratov Hillary Clinton.
11. septembra 2012 so islamske milice v Libiji napadle konzulat in ubile ameriškega veleposlanika Christopherja Stevensa ter uslužbenca zunanjega ministrstva, nekaj ur kasneje pa v napadu na bližnje tajno oporišče obveščevalne agencije Cia še dva njena uslužbenca. Vlada je napad na konzulat sprva pripisala jezni množici, ki naj bi protestirala zaradi protimuslimanskega ameriškega filma, a so kasneje trditev umaknili. Desnica je takratno zunanjo ministrico (in predsedniško kandidatko v čakanju) Hillary Clinton nemudoma obtožila prikrivanja resnice.
Dogajanje v Bengaziju je bilo pod drobnogledom vrste preiskav, večina je prišla do podobnih ugotovitev – to je bil organiziran napad, ki bi ga z boljšim varovanjem konzulata lahko preprečili, vendar nikomur v vladi ni mogoče očitati nepravilnosti ali celo hudih kršitev zakonov. Kljub temu so republikanci v spodnjem domu lani ustanovili še poseben preiskovalni odbor, kar so demokrati označili za politično pregrevanje tragedije v domneven škandal, ki naj bi škodoval Hillary Clinton. Boehner je seveda zanikal obtožbe in z resnim obrazom dejal, da »jih zanima samo iskanje resnice«.
McCarthy se je prejšnji teden na konservativni televiziji Fox News poskušal izviti iz plaza voditeljevih obtožb, da republikancem v kongresu ni uspelo uničiti politike predsednika Baracka Obame. »Vsi so menili, da je Hillary Clinton nepremagljiva, kajne? Toda ustanovili smo poseben odbor za Bengazi. Kje je danes njena podpora? Pada. Zakaj? Ker ji javnost ne zaupa. To se ne bi zgodilo, če se ne bi borili.« Nenadoma je eden izmed vodilnih republikancev spodkopal mit o iskanju resnice in označil odbor za del zmagovite strategije.
Spopad prijateljev
McCarthy je poskušal preobrniti svoje besede in zanikati priznanje, da desnica izrablja tragedijo za politični spopad. Toda celotna stranka se je stresla v grozi, v nedeljo pa je konservativni poslanec Jason Chaffetz najavil, da bo tudi sam kandidiral za predsednika spodnjega doma. Včeraj je znova napovedal, da McCarthyju jutri ne bo uspelo zbrati dovolj glasov na tajnem glasovanju republikanske večine (za izvolitev je potrebna dobra polovica – 218 poslancev, republikanci imajo 247 sedežev), in se ponudil kot bolj zanesljiva izbira.
Uradno glasovanje za novega predsednika spodnjega doma so zaradi zapletov prestavili na 29. oktober, toda stranka z večino ponavadi do takrat že izbere kandidata z zanesljivo podporo. McCarthy je še pred bengazijskim spodrsljajem sprožal godrnjanje čajankarjev, najbolj konservativnega dela republikancev, saj so menili, da ni dosti različen od zanje preveč spravljivega Boehnerja. V ozračju jeznih volivcev, ki so naveličani politikov v Washingtonu in iščejo zunanje kandidate, so zarečene besede prišle kot naročene in po mnenju nekaterih komentatorjev sprožile »državljansko vojno znotraj stranke«. Pri tem je zanimivo, da sta (bila) McCarthy in Chaffetz prijatelja, oba v Washingtonu spita v svojih pisarnah in tako dokazujeta, da nista podlegla udobju in navadam glavnega mesta, oba sta del novega vala desnice, ki daje prednost političnim spopadom pred sklepanjem dogovorov. Čeprav prvi še vedno velja za favorita, je Chaffetzov izziv podprlo veliko konservativnih poslancev, oster strankarski spopad pa bi lahko odprl boj tudi za druge vodilne položaje in oslabil republikance med predsedniško kampanjo.
Marxova farsa
Po besedah Geoffreyja Kabaservicea, avtorja knjige Rule and Ruin (Vladaj in uniči) o pešanju zmernega krila na desnici, se bo vzpon protivladnega čajankarskega konservativizma končal slabo za stranko, podobno kot se je vzpon konservativnega senatorja Barryja Goldwaterja, ostrega borca proti progresivni politiki in sindikatom. Goldwater je kot republikanski predsedniški kandidat leta 1964 doživel volilni polom in potegnil za sabo mnogo kandidatov stranke za kongres ter odprl vrata za progresivno politiko demokrata Lyndona Johnsona.
»Republikanci niso ljubitelji Karla Marxa, toda lahko bi preučili njegove besede, da se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija, nato kot farsa,« je opozoril Kabaservice. Po mnenju komentatorja Juliana Zelizerja so takšne ugotovitve pretirane, saj desnica spodnji dom trdno drži v svojih rokah. Njena večina se ne bo občutno zmanjšala, saj so republikanci močni na lokalni ravni, kjer so si z ustvarjalnim oblikovanjem volilnih okrajev zagotovili, da bodo še naprej ohranili poslanska mesta.
Spodnji dom je tako trdnjava konservativizma, ki uspešno zavira vse morebitne drugačne pobude Bele hiše ali senata, to pa bo ostal še mesece, če ne leta. Dokaz je nemoč predsednika Obame, da bi po letu 2010, ko so demokrati izgubili večino v spodnjem domu, dosegel spremembo zakonodaje, hkrati pa poslanci držijo v rokah odločanje o financiranju države. Edini dosežek bo napovedan sprejem prostotrgovinskega sporazuma, pa še to le zato, ker je ta pogodu desnici.
