Tiskane izdaje
Štiriindvajsetega aprila 2016 je Ahmadreza Džalali, iranski zdravnik in predavatelj o medicini ob naravnih nesrečah, ki je deloval v Italiji in na Švedskem, odšel v Iran, kjer se je udeležil konference, na katero ga je povabila Univerza v Teheranu. Nikoli se ni vrnil domov.
Džalali je leta 2009 zapustil domovino in skupaj z ženo odpotoval na Švedsko, kjer se je posvetil doktorskemu študiju. Pozneje sta se preselila v Novaro v Italiji, kjer je delal v Raziskovalnem centru nujne medicinske pomoči in medicine ob naravnih nesrečah Univerze Piemonta (Università Degli Studi Del Piemonte Orientale). Vendar ni nikoli v celoti pretrgal vezi z Iranom: tja se je vračal približno vsakih šest mesecev in sodeloval na univerzitetnih delavnicah.
A ob njegovem zadnjem obisku je bilo vse drugače. Njegova žena Vida Mehrania o njem kar štiri dni ni slišala ničesar. Nato so jo poklicali člani moževe družine iz Irana. Moški z ministrstva za obveščevalno dejavnost jih je obvestil, da so Džalalija aretirali in odpeljali v zloglasni zapor Evin v Teheranu. Opozoril jih je, da o tem nikakor ne smejo obvestiti medijev. Mehrania, ki trenutno živi v Stockholmu s svojim otrokoma, starima pet oziroma trinajst let, je bila pretresena, a je molčala. »Mislila sem, da gre za nekakšno pomoto in da ga bodo v kratkem izpustili,« mi je dejala. Mesec dni pozneje je slišala možev glas. »Poklical je, a je najin pogovor trajal le dve minuti. Čutila sem, da je pod hudim psihičnim pritiskom.«
Bilo je v januarju, ko so me Mehrania in sodelavci njenega moža poiskali, ker sem v zadnjih desetih letih za Corriere della Sera spremljala dogajanja v Iranu. »Nič več ne morem molčati,« mi je dejala. »Včeraj je Ahmad poklical svojo sestro in ji povedal, da so ga obtožili sodelovanja s sovražno vlado in da je zdaj v delu zapora, kjer na smrt obsojeni čakajo na izvršitev kazni. Imajo ga za vohuna, on pa je zgolj raziskovalec.« Zaskrbljeni so tudi njegovi sodelavci. »Vedeli smo, da se mu je nekaj zgodilo, ko se aprila lani ni udeležil našega srečanja v Novari,« je dejal Francesco Della Corte, direktor raziskovalnega centra v Novari.
»Ko smo poklicali njegovo ženo, nam je dejala, da je doživel hudo prometno nesrečo in da je v komi. Po spletu smo iskali podatke, saj smo hoteli kaj več izvedeti o nesreči, a nismo našli ničesar.« Della Corte se boji, da se je Džalali znašel v težavah zaradi tega, ker je svoj magisterij pripravljal skupaj z izraelskimi profesorji. Poleg tega je sodeloval pri projektu, ki ga je financirala Evropska unija, in to skupaj z nekim izraelskim strokovnjakom. Šlo je za projekt, ki zadeva radiološke, kemične in jedrske katastrofe. »Njegov edini cilj je bil izboljšanje operativnega odziva bolnišnic v revnih deželah, kjer obstaja nevarnost potresov in drugih katastrof. Nikoli ni rekel nič negativnega na račun Islamske republike Iran,« je še dodal Della Corte.
Džalalijeva žena mi je povedala, da je bil »tri mesece zaprt v samici v oddelku 209, ki je pod nadzorom ministrstva za obveščevalno dejavnost, nato pa je bil štiri mesece deloma ločen od preostalih zapornikov. Enkrat na mesec me je lahko poklical, za dve minuti. Pozneje so ga preselili v oddelek 7, kjer je bil zaprt skupaj z drugimi zaporniki. Šele po sedmih mesecih si je lahko priskrbel odvetnika, vendar odvetniku niso dovolili preučiti njegovega primera, da bi lahko pripravil obrambo, in tudi ni smel govoriti z nami, češ da gre za državno varnost.« Džalali je ženi povedal, da so ga prisilili, da je podpisal nekakšne izjave. »Grozili so, da se bodo sicer lotili mene in otrok,« je povedala. »Šestindvajsetega decembra, ko so mu zasliševalci povedali, da mu grozi smrtna kazen, če ne bo podpisal priznanja, da je vohunil za sovražno vlado, je začel gladovno stavko, pri kateri je vztrajal tri mesece. Izgubil je 29 kilogramov. Dejal je, da raje umre na ta način.«
Po njenih podatkih je Džalalija obsodil sodnik Abolghasem Salavati. »Resnično se je znašel v hudi nevarnosti,« pravi Mahmud Amiri-Mogadam, predstavnik za tisk organizacije Človekove pravice v Iranu, ki ima svoj sedež v Oslu in ki se ukvarja z nadzorom nad izrekanjem smrtnih kazni v Iranu. »Salavati je sodnik revolucionarnega sodišča, ki slovi po tem, da domnevne politične disidente obsodi na smrt. V zadnjih 37 letih je prav revolucionarno sodišče sprejelo odločitev o večini usmrtitev v Iranu. Sojenje traja običajno manj kot 15 minut, zagovorniki niso dovoljeni, obsodba pa temelji na priznanjih, od katerih so številna izsiljena z mučenjem. Režim je paranoičen in v mesecih pred predsedniškimi volitvami je najbolj nevarno.«
Devetnajstega maja se bo predsednik Hasan Ruhani, ki velja za zmernega politika, potegoval za svoj drugi mandat. A kot navajajo predstavniki organizacije Človekove pravice v Iranu, se je v času njegovega mandata v Iranu povečalo število usmrtitev. Za Džalalijevo izpustitev se je zavzelo več evropskih funkcionarjev, vključno s švedskim premierom, belgijskim in italijanskim zunanjim ministrom ter vodstvom evropskega parlamenta. Italijanska senatorka Elena Cattaneo, ki so jo v Iran povabili na konferenco o matičnih celicah, je zavrnila vabilo in poudarila, da te države ne bo obiskala, vse dokler ne bodo izpustili Džalalija. Združenje dekanov italijanskih univerz pa je v svojem pismu v podporo raziskovalcu pojasnilo, da ne bo bojkotiralo države, saj »je vloga univerze v tem, da gradi mostove«.
