Tiskane izdaje
Oslo − Petčlanski Nobelov odbor je letos vsekakor pretental vse napovedi in znova presenetil − najbolj prestižno od Nobelovih nagrad, priznanje za mir, je letos dobila tunizijska četverica za dialog, ki je, kot je pojasnila predsednica odbora Kaci Kullman Five, v najbolj dramatičnih dneh po arabski pomladi državo spravil na pot demokracije in miru. »Uspelo jim je vzpostaviti alternativni, mirni politični proces v času, ko je bila država na robu državljanske vojne.«
Nobelovo nagrado za mir so skupaj, in vsekakor ne vsaka posebej, kot je poudarila predsednica, dobile štiri civilnodružbene organizacije − Tunizijski delavski sindikat (UGTT), Tunizijska zveza industrije, trgovine in obrtništva (UTICA), Tunizijska odvetniška zbornica in Tunizijska liga za človekove pravice (LTDH).
Kot so ob najavi nagrajenca pojasnili, je smer, ki jo je po ljudski vstaji in padcu dolgoletnega predsednika Zina el Abidina Ben Alija ubrala Tunizija, neverjetna v več vidikih − dokazali so, da lahko verske in sekularne strani stopijo skupaj in delujejo v dobro države. Tranzicija v Tuniziji prav tako dokazuje, da civilna družba lahko igra ključno vlogo v tranziciji in privede do mirnih volitev. Poskrbeli pa so tudi, da osnovne ideje revolucije niso bile izgubljene.
Za vodjo največjega sindikata UGTT, enega od nagrajene četverice, pa je današnja nagrada predvsem poklon »vsem mučenikom«, ki so v bitki za demokracijo izgubili življenje. »Prizadevanja naše mladine so državi omogočila, da je obrnila stran diktatorskega vodstva,« je povedal Houcine Abasi. Ob tem je opozoril tudi na politične stranke, ki so se bile pripravljene usesti za skupno mizo in najti rešitev.
Odzval se je tudi tunizijski predsednik Bedži Said Esebsi, po besedah katerega je nagrada dokaz, da so s konsenzom ubrali pravo pot. »Za Tunizijo ni nobene druge rešitve kot dialog, ne glede na ideološke razlike«.
Brez civilne družbe ne bi šlo
Think tank Carnegie v prispevku, objavljenem marca lani, piše, da tunizijska zgodba o uspehu ni zgodba o eni politični stranki, ki je bila bolj zrela in odgovorna kot druge, ampak o dinamiki med politiko in civilno družbo, o zunanjih igralcih, ki so znali pravi čas poseči v politični proces in ga z mediacijo ali trdo roko spraviti na pravo pot.
Velik del te naloge je prevzel prav največji sindikat v državi UGTT z več kot pol milijona člani in najbolj razvejenim članstvom. Kot pojasnjujejo, je tudi v času vlade Ben Alija UGTT veljal za edino institucijo, ki se je lahko vsaj malo kosala s tedaj vladajočo stranko RCD. V očeh številnih Tunizijcev pa ima UGTT tudi danes večjo težo kot katerakoli druga postvstajniška stranka. Zasluge gredo tudi zvezi UTICA, ustanovljeni leta 1947, ki danes združuje 150.000 predvsem majhnih in srednjih podjetij, ter tunizijski odvetniški zbornici, ustanovljeni leta 1887. »Zgodovinsko gledano je bila to vedno tudi aktivistična organizacija, ne le stanovsko združenje,« je pojasnil predsednik zbornice Mohamed Fadhel Mahfoudh.
Del bremena politične tranzicije je prevzela tudi Liga za človekove pravice, ki jo je Ben Ali poskušal pod nadzor spraviti z imenovanjem svojih ljudi na najvišje položaje. »Po vstaji smo se borili na dveh frontah − državljani so nas preplavili s pritožbami o ravnanju Ben Alijevega režima, hkrati pa smo se znova postavljali na noge, vse od temeljev do vrha,« je povedal podpredsednik organizacije Ali Zidini.
Tunizijska pomlad
Val arabske pomladi, ki se je naposled razlil v številne arabske države, kjer še danes divja krvava vojna ali pa so se na oblast vrnili stari režimi v novi preobleki, je prvič vzvalovil prav v Tuniziji. Šestindvajsetletni Tunizijec Mohamed Bouazizi, ki je kljub izobrazbi zaman iskal službo, kruh pa je služil s prodajo zelenjave, je s samosežigom udejanjil obup mnogih. Njegova smrt je spomladi 2011 na ulice Tunizije pognala na tisoče ljudi, ki so zahtevali drugačno, boljšo državo, ki jo je dotlej vodil dolgoletni predsednik Zin el Abidin Ben Ali. Po več tednih protestov in več kot 300 žrtvah se je moral od položaja posloviti.
Tunizijska vstaja je tudi ob posredovanju četverice uspela. Nastala je nova ustava, ki je omejila pristojnosti predsednika in jih del prenesla na premiera. Ta prihaja iz stranke, ki zmaga na volitvah. Decembra 2014 se je s predsedniškimi volitvami, na katerih so tunizijski volivci prvič po osamosvojitvi od Francije leta 1956 sami izbrali svojega voditelja, zaključila triletna politična tranzicija.
Tunizijski pomladi v nasprotju z drugimi državami ni sledila arabska zima. V Siriji, Jemnu in Libiji so bile vstaje začetek kaosa, ki se je sprevrgel v krvavo vojno. V Egiptu so padcu Hosnija Mubaraka sledile volitve, a je prvi demokratično izvoljeni predsednik na oblasti ostal le leto dni, nato pa je vajeti znova prevzela vojska.
Odzivi: Letošnje priznanje v prave roke
Letošnja nagrada za mir je, kot je pojasnila predsednica Nobelovega odbora Kaci Kullman Five, predvsem »spodbuda tunizijskemu ljudstvu, ki je kljub vsem velikim izzivom postavilo temelje nacionalnega bratstva, ki bo, po upanju odbora, postavilo zgled, ki mu bodo sledile tudi druge države«.
Da bi morala biti Tunizija zgled drugim državam Severne Afrike in Bližnjega vzhoda, so prepričani tudi v Evropski uniji, kjer so z navdušenjem sprejeli letošnjo odločitev Nobelovega odbora. »Nobelova nagrada za mir nacionalni četverici za dialog v Tuniziji je smerokaz, ki kaže pot iz krize v regiji, narodno enotnost in demokracijo,« je v tvitu zapisala zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini.
Odločitev so pohvalili tudi v Združenih narodih. »Potrebujemo civilno družbo, da pomaga mirovni proces gnati naprej. Gre za čudovit zgled. Mislim, da je Tunizija ena od arabskih držav, ki jim gre najbolje po tako imenovani arabski pomladi in vstajah v tistem delu sveta,« je povedal tiskovni predstavnik ZN Ahmad Fawzi.
Britanski premier David Cameron je na tviterju zapisal, da si mediatorji vsekakor zaslužijo nagrado, saj so s svojim delom Tunizijo spremenili v žarek upanja za celotno regijo. Tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki se je omenjala kot ena glavni favoritinja za letošnjo nagrado, meni, da je šla ta v prave roke. Francoski predsednik François Hollande je nagrado označil predvsem kot »priznanje za uspeh v demokratični tranziciji«.
Odzvala se je tudi Irina Bokova iz Unesca, ki je spomnila na teroristični napad na obiskovalce tunizijskega muzeja Bardo. Le nekaj mesecev po napadu na »kraj znanja in dialoga med kulturami« sporočilo, ki ga nosi Nobelova nagrada, po njenih besedah, ne bi moglo biti bolj na mestu.
Letos je bilo na seznamu kandidatov 273 imen, med njimi je 205 posameznikov in 68 organizacij. Več jih je bilo le lani − 278.
Nobelove nagrade podeljujejo od leta 1901 iz sklada, ki ga je ustanovil švedski industrialec in izumitelj dinamita Alfred Nobel. Postopek nominacije, izbiranja in podeljevanja Nobelove nagrade za mir je natančno določen. Septembra, v letu pred podelitvijo, Nobelov odbor več tisoč organizacijam in posameznikom pošlje pisma, v katerih jih pozove k nominaciji kandidatov. Odbor nominacije sprejema do 1. februarja, o vseh, ki pridejo pozneje, se odloča šele naslednje leto.
O Nobelovi nagradi za mir odloča norveški neodvisni odbor petih članov, ki jih za obdobje šestih let − kandidati lahko služijo več mandatov zaporedoma − imenuje norveški parlament. V zadnjih letih so bili v odboru v večini upokojeni politiki.
Zakaj je Nobel, sam švedski državljan, izbiro nagrajenca za mir zaupal norveškemu parlamentu, pravzaprav ni znano. »Moja izrecna želja je, da se pri izbiranju nagrajencev ne upošteva državljanstvo kandidatov, ampak da nagrado dobijo najbolj zaslužni, pa naj bodo Skandinavci ali ne,« je zapisal.
Petčlanski norveški Nobelov odbor nagrajenca za mir ponavadi oznani na petek v sredini oktobra. Nagrade bodo na uradni slovesnosti podelili 10. decembra, na obletnico smrtni umrlega ustanovitelja Alfreda Nobela. Nobelova nagrada za mir je podeljena v Oslu, medtem ko preostale nagrade podelijo v Stockholmu.
Nekaj zadnjih prejemnikov Nobelovih nagrad za mir
2014: borka za pravice otrok do šolanja Malala Jusafzai in aktivist za človekove pravice Kailaš Satyarthi
2013: Organizacija za preprečevanje širjenja jedrskega orožja (OPCW)
2012: Evropska unija
2011: borke za enakopravnost žensk Ellen Johnson Sirleaf, Leymah Gbowee in Tavakul Karman
2010: kitajski oporečnik Liu Xiaobo
2009: ameriški predsednik Barack Obama
