Tiskane izdaje
Sredi januarja 2010 je priljubljeni televizijski voditelj Lang Xianping, ki si je namenoma izbral angleško ime Larry, da bi bil podoben CNN-ovemu Larryju Kingu, posvetil celotno epizodo svoje oddaje Larryjev pogled na finance globalnemu segrevanju. »Zahodne države so brez kakršnekoli znanstvene integritete ustvarile podnebni mit,« je zatrdil. »Vse to zato, da bi v imenu podnebja demonizirale in zvezale Kitajsko.«
To je bil odziv na podnebno konferenco v Københavnu, ki je potekala nekaj tednov prej. Kitajski Larry ni provociral na svojo roko. Imel je popolno podporo najvišjega vodstva, ki je opozorilo, da Zahod ni pravičen, ko od Kitajske zahteva žrtvovanje dela svoje razvojne energije za krotitev podnebnih sprememb. Larry je tudi požel široko odobravanje javnosti, prepričane, da ZDA in Evropska unija zavezujeta njihovi državi zanko okoli vratu, ker nista pripravljeni sprejeti močne Kitajske.
Sedem let pozneje je ameriški predsednik Donald Trump vzel Larryju besede z jezika. Globalno segrevanje je »kitajska izmišljotina«, ki jo širijo, da bi odvzeli Američanom delovna mesta in potisnili ZDA v podrejen položaj. Tako je govoril med predvolilno kampanjo in na žalost pri tem ostal dosleden. Kitajska je medtem naredila preobrat za 180 stopinj. Trenutno ni bolj gorečega zagovornika pariškega podnebnega sporazuma, kakor je uradni Peking.
Trump je naredil Kitajsko znova veliko
»Kitajska bo še naprej spoštovala obljube, določene s pariškim sporazumom,« je med obiskom v Berlinu zatrdil premier Li Keqiang. »Zgolj dve državi, Sirija in Nikaragva, nista podpisali pariškega sporazuma,« je spomnilo partijsko glasilo Global Times. »Če bodo ZDA odstopile od tega, bodo postale del vprašljive manjšine. S tem se bo pokazalo, da Trumpovi administraciji ni mar, da postavi ameriški ugled na kocko.«
Sporočilo Greenpeaca, ki so ga projicirali na pročelje ameriškega veleposlaništva v Berlinu. Foto: Mike Schmidt/Greenpeace/Reuters
Za kitajski vrh je bilo to dragoceno naključje. V trenutku, ko je Trump odstopil od pariškega sporazuma, je bil Li Keqiang v Bruslju. Nemudoma je lahko potrdil slutnje komentatorjev po svetu, da je ameriški predsednik s to potezo »naredil Kitajsko znova veliko«. V roke ji je namreč predal še eno svetovno vodstvo. Azijska sila tako ni več samo na čelu globalizacije, ki ji je Trump obrnil hrbet z odstopom od sporazuma o svobodni trgovini čezpacifiško partnerstvo (TPP), ampak tudi na čelu boja proti podnebni otoplitvi, iz katerega je pobegnil ameriški predsednik.
Čeprav Kitajska že dolgo ni imela priložnosti, da se pokaže kot odgovorna velesila, smo še daleč od velikega proslavljanja. Politični vrh v Pekingu ima zagotovo rad pariški sporazum kot novo večstransko institucijo. Znotraj te je namreč na nadideološki ravni združena široka koalicija, kateri demokracija in človekove pravice niso pomembne. Namreč, kakšen smisel ima to, s katero barvo se zaznamujemo, ko pa nam vsem enako grozi, da se bomo zadušili v plinski celici, ki smo jo sami ustvarili?
Poleg tega izvajanje pariškega sporazuma omogoča kitajskemu partijskemu vrhu, da ponudi svoji naciji novo utopijo. Če že ni bila uspešna utopija o enakopravni družbi, pa pojdimo naprej in se pod isto rdečo zastavo bojujmo za čisto Kitajsko. Za svet je to dobra novica. Zaenkrat. Trumpove obtožbe, da daje azijska sila obljube o zmanjševanju izpustov škodljivih plinov, obenem pa odpira nove premogovnike, niso točne. Kitajska je v zadnjih petih letih vložila v obnovljive vire energije okoli 66 milijard dolarjev. Ravno prejšnji mesec je začela obratovati največja sončna elektrarna na svetu v osrednji provinci Anhui (sicer bogati s premogom), ki bo oskrbovala z elektriko 15.000 gospodinjstev.
Nova partijska usmeritev
V kitajski energetski pahljači imajo obnovljivi viri 11-odstotni delež, ki pa se bo do leta 2030 podvojil. Po kapaciteti električne energije je Kitajska pred kratkim z 78 gigavati prehitela Nemčijo. Še bolj pomembno je, da se prehod na čisto obliko razvoja izplača. V obratih za proizvodnjo obnovljivih virov energije je namreč zaposlenih 3,6 milijona ljudi, zaradi naložb v višini 144 milijard dolarjev v solarne projekte ter še 100 milijard dolarjev v vetrne elektrarne in 70 milijard dolarjev v nove hidroelektrarne pa bodo do leta 2020 ustvarili 13 milijonov novih delovnih mest.
Pogled na Šanghaj in onesnaženo jutro. Foto: Allison Jackson/AFP
Pričakovati je, da Kitajska v prihodnje ne bo samo prisotna na večstranskih srečanjih, posvečenih podnebnim spremembam, ampak bo tudi zelo zgovorna. Konec koncev ankete kažejo, da je 93 odstotkov Kitajcev prepričanih, da se podnebne spremembe, ki vplivajo na zdravje ljudi, resnično dogajajo (čeprav zgolj 55 odstotkov anketirancev meni, da so za to krivi ljudje). Zavzemanje za ustavitev segrevanja je nova partijska usmeritev, s katero se komunizem približuje zen budizmu.
Vrnitev k skladnosti med človekom in naravo ne bo vedno tema, o kateri bi se bila Kitajska pripravljena pogovarjati. Ko se bodo ta konec tedna v Singapurju zbrali obrambni ministri na letnem varnostnem dialogu Shangri-la, bo kitajsko delegacijo vodil nižji oficir z vojaške akademije. Sporočilo tega je, da se v večstranskem okviru ni treba pogovarjati o kitajski nadgradnji spornih čeri v Južnokitajskem morju, pa tudi ne o Severni Koreji in njeni grožnji z jedrskim uničenjem sveta.
Morda bi morali te teme uvrstiti na prihodnjo podnebno konferenco, saj je konec koncev vojaška varnost nesmiselna, če se zaradi nje rušijo koralne čeri in ko se naslanja na raketni ščit, ki bi lahko nekje nad našimi glavami zadel severnokorejski izstrelek z jedrsko glavo.
