Tiskane izdaje
Kitajska je v teh dneh zmagala na volitvah. Resda tujih, toda kljub temu zelo pomembnih tudi za njeno prihodnost. Po eni strani ji je odleglo, ko je bila v Franciji poražena Marie Le Pen, po drugi strani pa optimistično pričakuje, kako bo izvolitev Mun Džae Ina za novega predsednika Južne Koreje vplivala na razmere na Korejskem polotoku.
Azijska sila med točkama na vzhodu in zahodu plete svojo svilno pot, zato je zanjo zelo pomembno, da ima na obeh koncih stabilno oporo za globalistično strategijo, ki daje legitimnost njeni viziji lastnega razvoja in nove gospodarske ureditve.
Kitajski predsednik je očitno že pripravil čestitko za Emmanuela Macrona in v ponedeljek je novega francoskega predsednika opomnil, da je bila Francija prva velika zahodna država, ki je leta 1964 z Ljudsko republiko Kitajsko vzpostavila diplomatske odnose. Kitajci so prepričani, da to ni bilo naključje, saj obe državi vsaka na svoji celini veljata za »osrednje cesarstvo«, in ker sta zdaj stalni članici varnostnega sveta OZN, so odnosi med njima seveda strateško pomembni.
Emmanuel Macron Foto: Pascal Pavani/AFP
Medtem ko so zahodni mediji pogosteje omenjali mlada leta novega francoskega državnega voditelja in nekoliko manj mlado prvo damo, so kitajski komentatorji prebirali Macronove zgodnejše intervjuje, v katerih je o sebi povedal, da je maoist, saj je zanj, tako kakor je bilo za Mao Zedonga, dober program tisti, ki deluje. Kitajci so dodajali, da je pravzaprav hotel povedati, da je dengist, saj je tisto znamenito izjavo o tem, da »ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, pomembno je, da lovi miši«, izrekel Deng Xiaoping. Nato so opozarjali še na to, da so največji reformisti, med katerimi so bili Deng Xiaoping, Zhou Enlai ali Chen Yi (Maov maršal in zunanji minister), študirali prav v Franciji med letoma 1912 in 1927 ter tam prvič slišali za marksistične ideje.
Xijeva čestitka je bila pravzaprav sporočilo celotni Evropski uniji, da Kitajska računa nanjo kot na pomembnega partnerja v »novem obdobju globalizacije«, kakor uradni Peking pravi protiprotekcionističnemu odzivu na prihod Donalda Trumpa v Belo hišo skupaj z njegovim konceptom »Amerike na prvem mestu«.
Že to nedeljo se bodo v Pekingu na Xijevo pobudo zbrali državniki iz 28 držav na forumu »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«, to pa bo simboličen korak k ustvarjanju nove vrste globalne koalicije pod kitajsko zastavo. Gre seveda za koalicijo za gospodarsko združevanje Evrazije po kitajskih pravilih igre, s finančno podporo Kitajske in z njenim idejnim oblikovanjem projekta.
Kitajska je v nekem smislu čestitala tudi Mun Džae Inu, še preden so objavili uradne rezultate južnokorejskih predsedniških volitev. Kitajsko zunanje ministrstvo je namreč v torek objavilo, da bo tudi Severna Koreja poslala predstavnike v Peking na srečanje voditeljev držav, povezanih s svilno potjo, in tako razbilo Trumpovo idejo o ostrih sankcijah, ki bi Pjongjangu preprečile dostop do kakršnega koli vira deviz ali do tehnologije za nadaljevanje raketnega in jedrskega programa.
Bodoči južnokorejski predsednik. Foto: Kim Hong-Ji/Reuters
»Po mojih podatkih bo Severna Koreja poslala uradno delegacijo, ki bo sodelovala pri nekaterih dogodkih na forumu o mednarodnem sodelovanju, povezanem s pasom in potjo,« je v torek izjavil tiskovni predstavnik Geng Shuang. Peking je tako pravzaprav odprl pot za koalicijo z južnokorejskim novim predsednikom, ki zagovarja obrat k Pjongjangu. Mun je namreč v predvolilni kampanji obljubil, da bo spet odprl industrijsko območje Kaesong v Severni Koreji in da se je pripravljen sestati z vodjo Kim Džong Unom.
Svilna pot je mogoča, samo če Korejski polotok ostane mirno območje. Vojaški poseg, s katerim se Trump poigrava kot z nečim, kar bi končalo jedrski program, bi povzročil neznosno negotovost tako za azijske kakor evropske vlagatelje. Še več, Amerika bi tako dosegla, da bi Kitajska postala nepomembna na Daljnem vzhodu, strategija evrazijskega združevanja po kitajsko pa ne bi bila več privlačna.
Toda nekaj časa bo še treba počakati, da se bomo prepričali, ali bo Munova ideja o mirni združitvi dveh Korej res tako vplivala na stabilizacijo polotoka, kakor si želi politično vodstvo v Pekingu. Za zdaj Kitajska upa, da bodo odstranili ameriški protiraketni ščit, ki so ga že postavili v okolici Seula in ki izničuje velik del kitajske raketne moči, usmerjene proti Tihemu oceanu ter zlasti Tajvanu in Japonski.
Z Macronom v Evropi in Munom v vzhodni Aziji se kljub vsemu lažje diha. Kitajska je zmagala na volitvah. Čeprav so bile volitve tuje.
