Novi cilji za svetovni boj z revščino

New York – V nedeljo se je v stavbi Združenih narodov ob newyorški Vzhodni reki razlegel aplavz, ko so po dveh tednih nenehnih pogajanj, včasih raztegnjenih na cele noči, sprejeli 17 ciljev za prihodnost sveta.­ V boju proti neenakosti in revščini bo agenda za trajnostni razvoj nadomestila razvojne cilje tisočletja.

Združeni narodi (ZN) so si na prelomu tisočletja zastavili osem razvojnih ciljev. Ob njihovem izteku se je več kot milijarda ljudi otresla najhujše revščine, a velika neenakost še vedno pesti svet. Trajnostni razvojni cilji naj bi se v 15 letih lotili novega izkoreninjenja revščine in lakote, boja proti podnebnim spremembam, uveljavili naj bi enakopravnost spolov in dvignili življenjski standard.

Agenda je sad večletnega dela diplomacije, ki so ga z napornim pogajalskim vrhuncem kronali konec prejšnjega tedna. Uradno naj bi jo sprejeli na zasedanju generalne skupščine konec prihodnjega meseca, vsebuje pa 17 trajnostnih razvojnih ciljev (SDG) in znotraj njih 169 zavez, ki jih želijo doseči.

Astronomska vsota

Za izpolnitev zastavljenega bo moral svet vsako leto nameniti med 3300 in 4500 milijardami dolarjev v obliki namenske porabe držav, naložb in pomoči, kar je enakovredno proračunu ZDA za prihodnje leto (ta bo znašal 3800 milijard). Kenijski veleposlanik Macharia Kamau, ki je z irskim kolegom Davidom Donoghuejem vodil pogajanja, je potrebno vsoto označil za astronomsko.

»Toda treba je razumeti, kaj poskušamo doseči. Zadali smo si naloge za gospodarsko, družbeno in okoljsko preobrazbo,« je Kamau sporočil po uspešnem koncu procesa v New Yorku. Čeprav cilji niso zavezujoči, bo po Donoghuejevih besedah njihovo neizpolnjevanje povzročilo »politično zadrego ali nevšečnosti« za države, ki bodo zaničevale, denimo, enakopravnost spolov (neenakost moških in žensk je eden večjih neuspehov ­razvojnih ciljev).

Temelje za uresničevanje agende do leta 2030 so prejšnji mesec sprejeli na konferenci ZN o financiranju razvoja v etiopski Adis Abebi, pri čemer naj bi tudi države v razvoju z bolj učinkovito davčno politiko pospešile svoj razvoj in se manj opirale na pomoč iz tujine. Še posebej, ker se najbogatejše države, ki se same soočajo s težavami, niso strinjale s povišanjem svoje pomoči in ta ostaja pri 0,7 odstotka BDP.

Klub 77 držav v razvoju je zato zahteval večjo vlogo pri reformi mednarodnega davčnega sistema, predvsem preprečevanje politike mednarodnih podjetij, da prelivajo dobičke v države z nizkimi davki. Zaradi tega naj bi države v razvoju po nekaterih ocenah izgubile okoli 100 milijard dolarjev na leto. Zato naj bi okrepili delovanje odbora strokovnjakov za mednarodno davčno sodelovanje, ki se bo boril proti utajam.

Metoda in merila

Združeni narodi niso organizacija, ki bi slovela po izjemni učinkovitosti, toda julijsko poročilo o dosežkih razvojnih ciljev tisočletja je bilo lepo brati. Če je leta 1990 skoraj polovica prebivalstva držav v razvoju živela pod mejo skrajne revščine z manj kot 1,25 dolarja na dan, je leta 2015 takšnih le še 14 odstotkov. Število pripadnikov delavskega razreda (ki porabijo več kot 4 dolarje na dan) se je v tem času po svetu skoraj potrojilo.

»Razvojni cilji so več kot milijardi ljudi pomagali iz skrajne revščine, napadli so lakoto, omogočili, da je več deklic kot kadarkoli obiskovalo šolo, ter ščitili naš planet. Toda kljub vsem pomembnim dosežkom se zavedam, da neenakost ni odpravljena in da je bil napredek neenakomeren,« je bil jasen glavni tajnik ZN Ban Ki Mun. Pri tem je v resnici težko določiti, koliko so k izboljšanju pripomogle resolucije ZN, saj je največji skok k izkoreninjenju revščine posledica gospodarskega razcveta Kitajske.

Po besedah Nancy Birdsall, predsednice washingtonskega Središča za mednarodni razvoj, je najpomembnejši prispevek razvojnih ciljev predvsem uvedba enotnih metod za merjenje napredka. »Gre za revolucijo podatkov, ki je spremenila razumevanje, kaj pomeni razvoj,« ugotavlja. Čeprav skeptiki, kot je profesor ekonomije na univerzi Yale Dean Karlan, menijo, da zdaj »lahko primerjaš države med sabo, a to nam še vedno ne daje odgovorov, kako ukrepati«.

Nekateri podatki, kot je zmanjšanje lakote, celo zbujajo dvome. Poročilo omenja znižanje deleža nezadostno hranjenih s 23,3 odstotka na sedanjih 12,9 odstotka. Navidezen uspeh prikriva dejstvo, da se število lačnih ni zmanjšalo, ampak povečalo (uradno z 788 milijonov leta 1996 na sedanjih 795 milijonov). A so že ob podpisu deklaracije o razvojnih ciljih prvotni cilj o prepolovitvi lakote spremenili v prepolovitev deleža lačnih.

Vendar je tudi ta zadnji dve desetletji neprestano naraščal, dokler ni pred tremi leti Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) uvedla »izboljšanja« metodologije, ki je nenadoma zaznala drugačen trend in administrativno izpulila enega največjih trnov v prizadevanjih svetovne organizacije.