Tiskane izdaje
V ponovoletnih dneh, ko se je svet ukvarjal predvsem z domnevnim ruskim »prirejanjem« ameriških volitev in delnim, najbrž zgolj taktičnim umikom ruske vojske iz Sirije, je večina kar spregledala namige o znova okrepljenem zanimanju Kremlja za razmere v Afganistanu. Novica, da nameravajo ZDA kljub umiku iz Afganistana v kratkem tja poslati nekaj sto novih marincev, je te namige ta konec tedna nehote in vsaj posredno potrdila.
Toliko bolj, ker tudi opazovalci zadnje čase čedalje pogosteje opozarjajo, da rusko angažiranje v Afganistanu postaja vse bolj očitno in da ga ne kaže več ignorirati. Nesrečna država se po ameriško-britanskem maščevalnem napadu zaradi sesutja »dvojčkov« in po več kot desetletju in pol zahodnega vojaškega »stabiliziranja in demokratiziranja« očitno spet vrača v center geostrateškega zanimanja.
Moskva se je v vseh letih intenzivne Ameriške in Natove vojaške in demokratične prevzgoje Afganistana, v kateri je sodeloval velik del mednarodne skupnosti, držala bolj ali manj ob strani in ni hotela posegati v državo, kjer so njene čete še v prejšnjem tisočletju in še v času Sovjetske zveze doživele katastrofalen poraz. Spomin na okupacijsko vojno, ki je trajala od leta 1979 do 1989, je bil preveč grenak. Uradno je Rusija po prelomu tisočletja in maščevalnem napadu Georgea Busha mlajšega na Afganistan celo podpirala ameriško invazijo in prizadevanja za uničenje talibov, ki so bili nekoč tudi njeni sovražniki, Washington pa jih je takrat v njihovi vojni z Moskvo intenzivno oboroževal. Nekdanji afganistanski predsednik Hamid Karzaj je nekoč celo dejal, da je Afganistan najbrž edini kraj na svetu, kjer si ruski in ameriški interesi niso v nasprotju. A očitno tudi to ne drži več.
Konec ruske nevtralnosti
Vse namreč kaže, da so si v Moskvi premislili in da zaradi vojaškega umika odhajajočega ameriškega predsednika Baracka Obame iz Afganistana ter vseh z njim povezanih negotovih posledic ne nameravajo več vztrajati pri svoji nevtralni drži. Koliko je ruskega predsednika Vladimirja Putina k preobratu spodbudil njegov vojaški uspeh v Siriji, koliko pa negotove razmere v samem Afganistanu in ameriško zaostrovanje odnosov z Moskvo, ostaja uganka, jasno pa je, da so se razmere začele spreminjati že lansko pomlad.
Moskva in Washington sta takrat zaradi zaostrovanja ukrajinske krize tako rekoč ustavila sodelovanje v tako imenovanem svetu Nato-Rusija, prek katerega je nekaj časa potekala tudi ruska logistična, zlasti infrastrukturna pomoč pri zahodnem reševanju afganistanske krize. V Moskvi so se po tej zaostritvi odločili kljub vsem zameram, ki so ostale še iz časov Sovjetske zveze in takratne vojne proti Kabulu, z Afganistanom sodelovati veliko bolj na svojo pest in mimo Zahoda. Kar je bilo najlaže storiti s pošiljkami orožja in z investicijsko pomočjo. Toliko bolj, ker se je afganistanska vlada po začetku pospešenega umika zahodnih enot začela ozirati tudi za drugimi partnerji, med katerimi so bili najbolj priročna alternativa predvsem ruski in kitajski.
Zbliževanje s talibi
Konec lanskega leta se je v Moskvi, kot vedo povedati poučeni, zgodil še en preobrat. Med že tretjim srečanjem ruskih, kitajskih in pakistanskih udeležencev so bile ključna tema pogovorov predvsem varnostne razmere v Afganistanu, zlasti nevarnost, da bi se v nestabilnih razmerah, ki so jih tam po vseh letih zapustile zahodne »stabilizacijske enote«, tudi v Afganistanu lahko utrdili teroristični pripadniki tako imenovane Islamske države. V Kabulu je to tristransko srečanje sprožilo ostre kritike, kajti potekalo je brez udeležbe afganistanskih politikov. Moskva naj bi se namreč, kar velja tudi za Peking in Islamabad, o afganistanskih problemih že nekaj časa poskušala intenzivno dogovarjati kar neposredno s svojimi nekdanjimi sovražniki talibi. V Kremlju so to prvič poskušali že pred leti, a takrat je šlo predvsem za trgovino z mamili, ki je prek centralne Azije ogrožala tudi Rusijo, zadnje čase pa naj bi se Rusi s talibi očitno že začeli pogajati tudi iz tako imenovanih geostrateških razlogov.
Tvegana Putinova igra
Poznavalci razmer ocenjujejo, da v Moskvi ameriško politiko v Afganistanu vidijo kot povsem spodletelo in da zato poskušajo ukrepati. V nasprotnem primeru se po Iraku in Siriji tudi v Afganistanu lahko začne krepiti Islamska država, kar bi bila za Rusijo katastrofa, ki jo hoče predsednik Vladimir Putin na vsak način preprečiti. Širjenje vpliva teroristov Islamske države na območjih tako imenovanega »ruskega mehkega trebuha«, ki ga predstavljajo različni ob južnih ruskih mejah ležeči islamski »...stani«, bi utegnilo imeti hude posledice za rusko varnost.
Toda nič manjše varnostno tveganje svetovnih razsežnosti ni Putinovo navezovanje stikov z afganistanskimi »nedržavnimi akterji« talibi, ki po logiki prijateljevanja s »sovražniki mojega sovražnika« (in kontriranja ZDA) tudi v še vedno povsem nestabilnem Afganistanu (podobno kot v razsuti Siriji) hitro lahko preraste v novo, od sirske še bolj nevarno »proxy vojno« vseh svetovnih in regionalnih akterjev. Vanjo bi bili ob ZDA in Rusiji mimogrede lahko vpleteni tudi obe milijardni jedrski sili (Kitajska in Indija), zaradi svoje bližine in direktne vpletenosti v afganistanski konflikt pa tudi 180-milijonski islamski in jedrski Pakistan.
