Tiskane izdaje
Zdelo se je, kakor da bi državnika rada s svojim telesom stisnila Kitajsko, ki je bila na več načinov neviden tretji udeleženec njunega prvega srečanja. Indijski zgodovinarji so se spomnili, da je bila tudi med srečanjem nekdanjega premiera Džavaharlala Nehruja s predsednikom Harryjem Trumanom leta 1949 najpomembnejša tema prav Kitajska. Ta država je spet, je dejal Tanvi Madan iz organizacije Brookings Institution, kakor »400-kilogramska gorila« stala za Modijevim in Trumpovim hrbtom.
Indijsko-ameriški odnosi se namreč razvijajo pod vplivom kitajskega vzpona proti statusu regionalne in kmalu tudi globalne sile, zato ni bilo prvič, da sta voditelja demokratične države z največ prebivalci na svetu in najbolj razvite demokratične države odkrito izjavila, da sta »naravna prijatelja«. Pravzaprav ju demokracija povezuje precej manj kakor kitajski nedemokratični in nezaustavljivi pohod proti vrhu geopolitične piramide.
Noben politik v Aziji ni tako podoben Donaldu Trumpu kakor Narendra Modi, je dejal Krišna Sagar Rao, tiskovni predstavnik vladajoče stranke Bharatija Džanata (BJP). »Njun pogled na svet, način odločanja, politični interesi, cilji med vladanjem, globalne prednostne naloge in ocene različnih vprašanj so si zelo podobni,« je poudaril Rao.
Vse to se mu zdi dobra priložnost za poglabljanje medsebojnega zaupanja, zato se mu objemi v Beli hiši ne zdijo presenetljivi, Peking pa na vse skupaj gleda drugače, zato je opozoril veliko sosedo, da bi njeni tesni odnosi z Ameriko lahko bili ovira za razvoj v regiji. Konec koncev sta Indija in Kitajska članici skupine Brics (neformalnega bloka, katerega članice so še Brazilija, Rusija in Južna Afrika), od pred kratkim pa tudi članici organizacije SCO (Šanghajska organizacija za sodelovanje), zato bi vse zunanjepolitične, gospodarske in varnostne prednostne naloge New Delhija morale biti povezane s prizadevanjem za čim boljše odnose s kraji na drugi strani Himalaje, ne pa z drugo obalo Tihega oceana.
Glava na ameriških ramenih
Prav tistega dne, ko sta se Modi in Trump objemala, je Kitajska obtožila indijske mejne stražarje, da so prestopili mejo med indijsko državo Sikim in kitajsko avtonomno pokrajino Tibet ter tako zakorakali na kitajsko ozemlje. S tem je azijska velesila opozorila, zakaj je indijski premier nagnil glavo na ramena ameriškega predsednika. V Aziji se vojne stežka končujejo in tudi tista med Kitajsko in Indijo iz leta 1967 – začela se je prav ob prelazu Nathu La, kjer so indijski mejni vojaki menda prečkali nedovoljeno črto – je ostala nedorečena. Kajti ozemeljskega spora med sosedama še vedno niso rešili, in čeprav se državi pogajata o rešitvi, napredujeta zelo počasi, če sploh lahko rečemo, da napredujeta.
Skoraj vsak ameriški predsednik – nekateri so to počeli odkrito, drugi posredno – je poskusil uravnotežiti tehtnico na območju azijskega Tihega oceana z »naravnim prijateljstvom« z Indijo. In vendar ameriško-kitajska blagovna menjava znaša skoraj 580 milijard dolarjev, z Indijo pa so ZDA v trgovini dosegle skromnih 50 milijard dolarjev.
Ko je tistega dne, ko sta se Trump in Modi sklicevala na bratstvo po vrednotah, Kitajska izpustila iz zapora disidenta in nobelovca Liu Xiaoboja – čeprav samo zato, ker so 61-letnemu aktivistu šteti dnevi zaradi raka na jetrih –, je bilo vse skupaj videti prav klavrno. Na eni strani sta Peking in Pjongjang, ki sta te dni nehote srhljivo podobna drug drugemu, saj je tudi Severna Koreja pred dvema tednoma izpustila iz zapora ameriškega študenta Otta Warmbierja, ki je bil v komi, nato pa umrl v rojstnem Cincinnatiju. Kitajska »humana« odločitev, s katero so omogočili Liuju, kakor so dejali partijski mediji, »zdravljenje pri vrhunskih strokovnjakih za raka«, je tako poudarila podobno naravo obeh režimov.
Warmbierja so, ker je menda poskusil sneti propagandni poster s hotelskega zidu, obsodili na 15-letno zaporno kazen, Liuja pa so za domneven poskus »prevratnega delovanja proti političnemu sistemu« z manifestom, v katerem je pozival k demokratizaciji, obsodili na 11-letno kazen za zapahi. Kljub velikanskim razlikam med državama v stopnji razvitosti pa tudi ravni posameznikovih svoboščin je to nesrečna skupna točka, v kateri sta podobni druga drugi. In od tu pravzaprav izvira večina pomislekov o iskrenosti kitajskih prizadevanj za reševanje korejske krize ter glede končnih ciljev kitajske gospodarske in nato tudi vojaške ekspanzije.
Nacionalizem
Pesimizem se krepi tudi zato, ker liberalci, kakršen je Liu Xiaobo, izumirajo na vseh koncih sveta. »Demokratična Kitajska bi se morala vesti kakor odgovorna velesila, ki podpira mir in razvoj na območju azijskega Tihega oceana, in sicer tako, da bi druge obravnavala v duhu enakosti in pravičnosti,« je zapisal Liu skupaj z drugimi avtorji v manifestu Charter 08. »V odnosih s Tajvanom moramo pokazati, da podpiramo načela svobode in demokracije, nato pa moramo s pogajanji med enakimi, pripravljenimi na kompromise, iskati formulo za mirno združitev. Sporov z narodnimi manjšinami v kitajskih regijah se moramo lotevati odkrito in poskusiti poiskati uspešne okvire, v katerih lahko doživijo razcvet vse etnične in verske skupine. In končno si moramo prizadevati za federacijo demokratičnih skupnosti Kitajske.« Liuja so zaradi tega obsodili na zaporno kazen, ki je ne bo prestal do konca, saj je prepozno za operacijo njegovih jeter. Je prepozno za mir v Aziji? Iz objema v troje je slišati pritrdilen odgovor.
