Tiskane izdaje
Ni treba takoj delati panike, trgovinska vojna ne bo spodkopala globalnega gospodarstva; je pa treba čim prej odpraviti vzroke, ki so jo sprožili.
Protekcionizem ameriškega predsednika Donalda Trumpa še ni vzrok za paniko. Koristno bi bilo razmisliti o vzrokih, ki so s poplavo kontradikcij tudi samega Trumpa prinesli v Belo hišo.
Medtem ko se Trump pripravlja na srečanje s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom, da bi morda iztržil jedrski mir, bo z bojno trobento najverjetneje zatrobil v ušesa enega vodilnih trgovinskih partnerjev. Pričakovati je, da bo Trump že v petek storil tisto, kar si je želel že od nekdaj: z uvoznimi carinami bo udaril po vrsti kitajskih izdelkov in tako »ogenj in bes«, ki je bil nekoč namenjen Severni Koreji, preusmeril proti azijski sili, ki jo ima Bela hiša tako ali tako za glavno tekmico.
Trumpova administracija bo, kot je mogoče pričakovati, že v kratkem objavila rezultate preiskave o »paragrafu 301« ameriškega zakona o trgovini (ki predsednika ZDA pooblašča, da sprejme ustrezne ukrepe, vključno z revanšističnimi, proti katerikoli tuji vladi, ki krši mednarodne trgovinske sporazume). Kot se je izvedelo, bodo Kitajsko v poročilu obtožili, da je z izsiljevanjem prisilila ameriške družbe, da so kitajskim partnerjem posredovale tehnologijo, vredno 30 milijard dolarjev. Poleg tega bodo preiskovalci opozorili na še veliko več milijard dolarjev, ki so bili ukradeni z delovanjem kitajskih državnih hekerjev, vse to pa bo zadostno opravičilo za to, da bo Trump lahko uvedel carine na uvoz kitajskega blaga, in to v vrednosti 60 milijard dolarjev, omejil kitajske naložbe na ameriških tleh in morda celo zvišal prag za izdajanje vizumov kitajskim državljanom.
Carine na uvoz jekla in aluminija so komaj dregnile v kitajsko državo. Foto: Mark Blinch/Reuters
Diši po vojni
Anketa, ki jo je medijska hiša CNBC v teh dneh izpeljala na Wall Streetu, je pokazala, da se trg kapitala veliko bolj kot terorizma boji trgovinske vojne. Številni ameriški tržni strategi so poskušali Trumpa na različne načine prepričati, da je to najslabši trenutek za uvedbo carin. Približno dve tretjini vprašanih je menilo, da je gospodarska politika ameriškega predsednika slaba za celotno gospodarsko rast. Triindvajset odstotkov jih je bilo neodločenih.
Ameriški predsednik ne upošteva nasvetov strokovnjakov, ker ima velik odpor do intelektualcev. S sumničavim pogledom strmi v medije in neposredno nagovarja javnost ter se s svojimi tveganimi političnimi potezami dotika src tistih, ki so se identificirali z njegovimi obljubami o zaščiti pred »sovražnimi zunanjimi silami«. V tem primeru so to kitajski izvozniki in kradljivci znanja, ki složno delajo za kitajsko državo in njene ambicije, da bi z globalnega prizorišča zrinila ameriško prevlado.
Morali bi biti pripravljeni na to, da bo Trump v resnici objavil trgovinsko vojno, in to najprej Kitajski, nato pa tudi vsem drugim, vključno s samimi Američani, ki ne dojemajo, kaj sploh hoče doseči njihov predsednik.
Carine na uvoz jekla in aluminija so prizadele kitajske proizvajalce, a so komaj dregnile v kitajsko državo, saj je kitajski izvoz teh kovin na ameriški trg znašal zgolj 0,03 odstotka kitajskega bruto domačega proizvoda. Vprašanje tudi je, koga bi bolj prizadela carinska bomba, vržena na preostale izdelke. Če upoštevamo, da je na Kitajskem izdelanih več kot 41 odstotkov oblačil, 72 odstotkov čevljev in 84 odstotkov potovalnih izdelkov, ki se prodajo na ameriškem trgu, potem je jasno, da bi carine prizadele predvsem Američane.
Xi Jinpingovi Kitajski se obetajo carine na uvoz njenega blaga v ZDA v vrednosti 60 milijard dolarjev. Foto: Damir Sagolj/Reuters
Kako se bo odzvala Kitajska?
Iz izjav najvišjih funkcionarjev je jasno, da bo odgovorila z enakim ukrepom, sicer pa so tudi že napovedali, kateri izdelki utegnejo postati tarča kitajskih carin. Vsekakor so to Boeingova letala, morda tudi motorna vozila, najbrž tudi soja, kar bo, kot napovedujejo ekonomisti, dovolj, da se bo ameriška inflacija povečala za okoli 0,3 odstotka, in morda – resda samo morda – da se bo ameriški domači proizvod zmanjšal za četrtino do polovico odstotka. Kitajski bruto domači proizvod bi se, kot trdijo ekonomisti iz Deutsche Bank, zmanjšal za 0,9 odstotka.
Če bi se vse končalo z enim carinskim dvobojem, bi globalno gospodarstvo le rahlo zadrhtelo, ne bi pa bilo resno prizadeto. Težava je, da nihče ne ve, kam bi to lahko vodilo v prihodnje, koliko je Trump sposoben svoje protikitajsko gibanje izvesti brez zaveznikov in kako bi se v novih razmerah razporedili glavni igralci globalne trgovinske ureditve. Nemška kanclerka Angela Merkel bi se, denimo, s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom dogovorila, da bi poskušali vprašanje preglomazne industrije jekla rešiti s pomočjo kluba G20, kar bi bila resna klofuta Trumpovi carinski taktiki.
Ključni problem je splošno sumničenje v globalno trgovinsko ureditev. Medtem ko je skupno svetovno gospodarstvo leta 2017 znašalo malo več kot 79.000 milijard dolarjev, se je globalni dolg v tretjem četrtletju lani povečal na 233.000 milijard dolarjev, od katerih velikanski del zadeva prav dve največji svetovni gospodarstvi. Ameriški dolg je dosegel 105,4 odstotka bruto domačega proizvoda, kitajski pa kar 294 odstotkov. Vse jasnejši postaja kitajski občutek potencialne krize. Prav z ravni zadolženosti izvira potreba po ohranjanju izvoznih kanalov, kar hkrati zmanjšuje možnosti za uravnoteženje trgovinskega neskladja v izmenjavi z Ameriko in Evropo.
Kitajska je vse do zdaj prepričevala zahodne partnerje, da takšna narava izmenjave zagotavlja odnos »win-win« – obojestranskega zmagovalca. Ta trditev je lahko veljala, dokler so zahodnemu svetu vladali trgovci. Ko so začeli na pomoč klicati proizvajalci, je postalo jasno, da je treba nekaj spremeniti. In kako izpeljati spremembo? Na to vprašanje je treba čim prej poiskati ustrezen odgovor. Išče se sveža ideja, sicer bo svet potonil v nevarno fragmentacijo, ki neizogibno vodi v tisto drugo vojno.
