Odkod bojni strupi, ki jih že 20 let ne bi smelo biti?

Zastrupitev nekdanjega britansko-ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčere z bojnim strupom domnevno ruskega izvora odpira celo vrsto vprašanj. Predvsem pa kaže, kako malo so vredni mednarodni sporazumi, če med podpisnicami ni več niti najosnovnejšega zaupanja.

Če bi sodili po navedbah Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW), ki je nastala konec aprila 1997 in je zadolžena za preverjanje Konvencije o prepovedi razvoja, proizvodnje in kopičenja zalog kemičnega orožja, potem bojnih strupov na svetu praktično ne bi smelo več biti. 192 podpisnic je namreč pred skoraj dvajsetimi leti ob podpisu konvencije prijavilo približno 75.000 ton različnih strupenih plinov in tekočin, ogromna večina (skoraj 96 odstotkov) vseh teh zalog pa naj bi bila medtem po navedbah OPCW – in pod njenim nadzorom – že uničena.

Rusija, na kar se v najnovejšem zapletu tudi sklicuje zunanji minister Sergej Lavrov, je svoje zadnje zaloge uničila do septembra lani, ko je to tudi sporočila organizaciji, tako da so med največjimi kemičnimi velesilam ZDA praktično še edina država, ki za dokončno uničenje vseh svojih bojnih strupov menda potrebuje še približno pet let.

Grozljivi, a vojaško malo pomembni

Uničenje, razen da gre za zelo drage postopke, povezane s tveganjem in zapletenim skladiščenjem, ne bi smelo biti večji problem, pravijo strokovnjaki. Kajti kemični bojni strupi, ki resda veljajo za eno najbolj grozljivih orožij, saj so muke, v katerih umirajo ljudje, strahotne, vojaško ne prinašajo kakšne prav posebne prednosti. Tako se je pokazalo že v prvi svetovni vojni, ko so bili prvič uporabljeni na bojišču, in razen veliko žrtev (ko se je veter obrnil, tudi na lastni strani) niso prinesli nobenega preobrata na fronti, navsezadnje pa smo to lahko videli tudi v vietnamski vojni, ko so Američani z defoliantom »Agent Orange« množično uničevali džunglo, vojno pa na koncu vseeno izgubili.

Kopičenje bojnih sturpov se torej vojaško ne splača. Njihovo skladiščenje je nevarno in drago, na bojnem polju pa se kot bumerang lahko obrnejo tudi priti tistemu, ki jih uporablja. Če seveda ne omenjamo grozljivo množičnih morij, ki jih pomenijo za praviloma nezaščiteno civilno prebivalstvo.

Prepoved kemičnih bojnih strupov zato politično ni bila posebej zahtevna naloga. Je pa seveda res, da so bojni strupi marsikje še vedno ostali kot »skrita rezerva«, in da so zanimivi zlasti za manjše režime, ki si veliko dražjega orožja za množično uničevanje ne morejo privoščiti, seveda pa tudi za različne teroristične skupine. V novejšem času so zlasti tiste iz vrst tako imenovane Islamske države, in ne le režim sirskega diktatorja Bašarja al Asada, bojne strupe v sirski vojni uporabile že večkrat, očitno priročni pa so tudi za različne teroristične akcije in atentate.

»Binarne« goljufije

Pred letošnjo odmevno zastrupitvijo Skripala in njegove hčere je lani približno v tem času (februarja) odmeval malezijski primer, ko je dal severnokorejski diktator Kim Džong Un s podobnim živčnim strupom, le da zahodnega izvora (VX), zastrupiti svojega polbrata, kar je bil še en dokaz več, da je na svetu še dovolj tovrstnih strupov, čeprav ne več v enormnih količinah, in da jih znajo tajni agenti spretno uporabljati. Vse nekdanje »kemične« velesile, ne le Rusija tudi ZDA, so se namreč po prepovedi kemičnega orožja lotile razvoja tako imenovanih »binarnih« bojnih strupov, sestavljenih iz dveh, ali pa tudi iz koktajla sicer neškodljivih (in zato tudi ne prepovedanih) komponent, ki postanejo smrtonosne šele, ko jih zmešamo. Sporazume je bilo s tem mogoče obiti, proizvodnjo in skladiščenje pa poceniti in poenostaviti.

Ruski »novičok« (novinec), za katerega v Rusiji trdijo, da ga nikoli niso imeli, ves zahodni sveta pa, da so ga razvili že v času Sovjetske zveze, naj bi bil tipično tak živčni bojni strup. Prvemu ruskemu diplomati Sergeju Lavrovu je sicer mogoče verjeti, da bi lahko bil tudi od kod drugod, saj so ruski kemični obrati po razpadu Sovjetske zveze ostali v različnih nekdanjih republikah (tudi v Ukrajini ali Uzbekistanu), kjer bi lahko prišli tudi v roke Američanov. Po drugi strani je res, da je zaradi bede po razpadu Sovjetske zveze veliko ruskih znanstvenikov, tudi kemikov, vključno z enim izmed izumiteljev »novinca«, prebegnilo v ZDA, da ne glede na izdatno zahodno pomoč pri kemičnem razoroževanju razpadle Sovjetske zveze nihče točno ne ve, kje vse bi lahko končali ti strupi (in znanje, kako jih narediti), in da je bilo veliko te tehnologije očitno skrivaj prodane različnim zainteresiranim skupinam (ali državam).

Ko po malem lažejo vsi

Toda po drugi strani je prav tako res, da bi Rusi, če so res nekoč (četudi v SZ) razvili novičok, lahko dokazali, da Skripal in njegova hči nista bila ubita z njihovim strupom, če bi to hoteli in če bi bilo to res. Kemična sestava strupa namreč variira in ni tako preprosta, da bi ga zmogel narediti kar vsak, mednarodna konvencija pa jim ne odreka pravice do hranjenja manjših količin bojnega strupa, uporabnih med drugim tudi za medicinske raziskave in izdelavo protistrupa. Če so ga nekoč res imeli, najbrž niso bili tako neumni, da bi ga povsem zavrgli.

Isto seveda velja tudi za Britance, ki bi ob pomoči ZDA (tudi oni so mojstri za binarne bojne strupe) prav tako lahko »dešifrirali« ta čas za ves svet tako zanimiv in spektakularen atentat na že zdavnaj pozabljenega dvojnega agenta, ki bi ga, če bi Moskva to res hotela, zlahka povozil tudi tovornjak (ne le KGB, tudi Cia je to nekoč odlično obvladala).

V razvpiti zgodbi o »novičoku« se očitno skriva nekaj bistveno večjega. To, da svetu mimogrede kaže, kako izjemno težko izsledljivi in še veliko bolj kot nekoč grozljivi so kljub vsem prepovedim in konvencijam postali živčni bojni strupi, je zgolj kolateralna škoda. Ki je tokrat morda celo koristna.