Odprta vrata Kube: Prihaja suši, ostajajo cigare

Če bi si kdo rad ogledal »Castrovo Kubo«, bo moral pohiteti. Kmalu bo namreč izginilo vzdušje oldtajmerjev, tako počasnih avtomobilov kot stavb, in v premoženjski vakuum socialistične revščine se bodo začele zlivati naložbe z Daljnega vzhoda.

Tujim vlagateljem so se vrata do kubanskih trgov na široko odprla zaradi popuščanja napetosti med Washingtonom in Havano, vendar se zdi, da bosta nove razmere najhitreje in najbolje izkoristila kitajski in japonski kapital. Če sodimo po urniku visokih obiskov v tej državi, se je med daljnovzhodnima tekmecema tudi na Karibih začelo medsebojno tekmovanje.

Kubo bo najprej ta teden obiskal japonski premier Šinzo Abe, takoj za njim pa še kitajski vodja vlade Li Keqiang. Zanimivo je, da sta Abe in Li prva premiera Japonske oziroma Kitajske, ki bosta obiskala to državo, odkar so vzpostavili diplomatske stike med Havano in Tokiom (leta 1929, nato so jih obnovili leta 1952) oziroma Pekingom (leta 1960).

Za Japonsko bi lahko rekli, da je to pričakovano, če vemo, da Tokio sledi ameriškim zunanjepolitičnim smernicam, zato je logično, da bo Abe odšel v Havano šele po letošnjem zgodovinskem obisku Baracka Obame. Toda za kubansko-kitajske odnose je bilo zelo pomenljivo, da so v to državo do zdaj potovali kitajski predsedniki, ne pa tudi premieri. Havana in Peking sta vedno čutila naklonjenost drug do drugega, vendar sta zadnjih štirideset let ideološko stala na nasprotnih straneh črte, ki je definirala revolucijo. »Castrova Kuba« dosledno v komunizmu, Deng Xiaopingova Kitajska pa čedalje bolj v kapitalizmu.

In to je veljalo, vse dokler smo govorili o Fidelu Castru. Z Raulom so se stvari začele spreminjati.

Dobrodošel odpis dolga in brezgotovinsko posojilo

Že pred Abejevim prihodom v Havano sta obe strani napovedovali, da bo Japonska odpisala Kubi dve tretjini njenega dolga, vrednega 180 milijard jenov (1,75 milijarde dolarjev), kar bodo formalno objavili med pogovorom med japonskim premierom in kubanskim predsednikom Raulom Castrom. Poleg tega bo Japonska dodelila Kubi skoraj deset milijonov dolarjev nepovratnega posojila za posodobitev bolnišnic, sledilo pa bo več drugih naložbenih projektov, s katerimi bi Tokio rad utrdil svoj položaj v karibski državi.

Li Keqiangov obisk na Kubi bo podoben zalivanju že preorane njive, na kateri rastejo tako blagovna menjava (ta je lani znašala 1,6 milijarde dolarjev) kot naložbe, nepričakovana skupna točka kitajskega in japonskega premiera med srečanji s kubanskim političnim vodstvom pa bo povezana s Severno Korejo.

Zvesto zavezništvo s Severno Korejo

Vso tisto doslednost, s katero je Fidel Castro zavračal reformistično zbliževanje s Kitajsko in na obisk v azijsko silo odhajal s pištolo za pasom zelene uniforme, so v kubanski zunanji politiki prihranili samo še za odnose s Pjongjangom. Lahko bi rekli, da je bila v zadnjega pol stoletja prav Kuba najdoslednejši zaveznik Severne Koreje. In prav nič ni pomembno, ali je bila takšna zato, ker je Che Guevara že leta 1960 obiskal to državo in poudaril, da je Kim Il Sungov režim model, ki mu bo sledil Fidel Castro, ali zato, ker je bil ta odnos zadnje zatočišče kubanskega odpora proti Američanom, Havana pa je tudi po začetku zbliževanja z Washingtonom zvesto stala ob strani Pjongjangu.

Letos sta se državi dogovorili o brezgotovinskem trgovanju, da bi brez uporabe deviz in upoštevanja mednarodnih sankcij trgovali s sladkorjem in z opremo za železnice. Toda Abeja pa tudi Lija pravzaprav najbolj skrbi, da bi tako do Severne Koreje čez Kubo prispelo orožje. Oba premiera se še spomnita, da je Panama leta 2013 zaplenila severnokorejsko ladjo, polno kubanskega orožja (resda iz sovjetskega obdobja), prekritega z vrečami sladkorja.

Azijski dvoboj, ki bo koristil Karibom

Abe in Li sta imela v New Yorku na generalni skupščini OZN nekoliko drugačni mnenji o tem, kako se lotiti uporniške Severne Koreje zaradi njenih jedrskih in raketnih poskusov: japonski premier je zahteval ostrejše sankcije, kitajski pa je opozarjal, da ne delujejo. Toda kljub temu sta bila enako zaskrbljena za prihodnost Korejskega polotoka in miru v skupni regiji.

Tekma, ki se bo začela med japonskimi in kitajskimi naložbami, bo Kubi koristila. Treba se bo samo sprijazniti s tem, da bo izginil del fidelovskega šarma, potem ko bodo milijarde dolarjev z Daljnega vzhoda opremile Havano s steklom in aluminijem. Toda temu pravimo razvoj. Prihaja suši, ostajajo cigare. Niti Kim Džong Un ne bi imel nič proti takšni kombinaciji.