Tiskane izdaje
Yang Shuqin je v sredo kakor ponavadi prišel v Nebeški tempelj. V parku, ki obkroža to svetišče, 59-letni Pekinžan vsak dan vadi tai ji quan, tradicionalno veščino gibanja. Toda tokrat je prišel z masko na obrazu in ipadom v rokah.
Stopil je pred glavno molitveno dvorano in dvignil v zrak fotografijo tega prostora na ipadu. Razlika je bila samo v barvah. Fotografija, posneta kdo ve kdaj v preteklosti, je prikazovala čisto, modro nebo, z zlatom okrašen tempelj in bele marmorne terase okoli njega. Zdaj je bilo vse to sivo.
Dan prej so v Pekingu razglasili rdeči alarm, s katerim so opozorili prebivalce na »zelo nezdrav« zrak. Indeks onesnaženosti je znašal 291 mikrogramov trdnih delcev (PM 2,5) na kubični meter. To je bilo skoraj 12-krat več od vrednosti, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija priporoča kot najvišjo dovoljeno, zato so zaprli šole, ustavili gradbena dela, parkirali tovornjake in razdelili avtomobile po zadnji številki na registrskih tablicah. V torek so lahko po cestah vozili samo tisti s parnimi številkami. To, čemur na kratko pravimo PM 2,5, je nevarna oblika onesnaženosti, saj gre za organske delce, kovine ali minerale, ki so manjši od 2,5 mikrona, zato brez težav vstopajo v pljuča in celo krvni obtok ter tako močno povečujejo tveganje za pojav rakastih in drugih hudih bolezni.
Pekinžani že dolgo živijo z njimi in vedo, kakšnega okusa so. Kadar se smog tako zgosti, da je z ene strani ceste komaj videti stavbo na drugi strani ceste, se namreč v nosu pomeša vonj, ki spominja na raztopljeno kovino, postano kislino in umazan prah, pljuča pa nagonsko spodbujajo krajše vdihe in poskušajo spraviti vase čim manj strupenega zraka okoli sebe. Oči pečejo zaradi akutnega konjunktivitisa, telo postane utrujeno in vsaka intenzivnejša fizična dejavnost se zdi kakor hud napor. Zato Yang Shuqin v sredo ni vadil tai ji quana.
Zima v vseh odtenkih sive
Zrak v Pekingu je postal še bolj onesnažen, in čeprav je objavljen rdeči alarm veljal do včeraj opoldne, ko je hladni val nekoliko očistil zrak, že za jutri napovedujejo nov val smoga. Zima v kitajskem glavnem mestu je redkokdaj bela. Najpogosteje mine v vseh odtenkih sive.
Ko so objavili rdeči alarm – to se je v glavnem mestu zgodilo prvič –, se je kitajska javnost vprašala, zakaj vlada tega ni storila, denimo, konec prejšnjega tedna, ko je bil indeks onesnaženosti še precej višji, ali vse tiste dni zadnjih let, ko je bilo škodljivih delcev že skoraj 1000 na kubični meter. Oziroma zakaj je to storila zdaj, če pred tem nikoli ni bila dovolj pogumna, da bi razglasila najvišjo stopnjo nevarnosti onesnaženja, tudi kadar je bila onesnaženost hujša kakor ta teden?
Rdeči alarm je zelo drag in pogosto ga celo ni mogoče upoštevati. Kadar so šole zaprte, so številni starši, ki ne morejo manjkati na delovnem mestu, v težavah, ker ne vedo, kje pustiti otroke. Raznašalci naročil od delodajalcev prejmejo maske, toda akviziterji, katerih naloga je predstavljati nove izdelke in spodbujati njihovo prodajo, ne morejo zakriti svojega obraza, saj je za uspeh njihovega trženja ključen prav osebni stik z morebitnimi kupci.
Mnogi so prepričani, da sprejemajo rdeči alarm iz političnih razlogov. Prejšnji teden tega niso storili zaradi pritiska partije. Bilo bi neprijetno, če bi alarm zazvonil ravno takrat, ko je predsednik Xi Jinping nastopil na podnebni konferenci v Parizu (COP21) in obljubljal, da bo Kitajska postala ena od vodilnih držav pri preprečevanju podnebnih sprememb. Ta teden so ga zaradi pritiska javnosti kljub temu razglasili. Kitajcem je mogoče prodati propagandno obljubo o tem, da bo njihova država pod vodstvom edine stranke postala velesila. Sanje so neoprijemljive. Ni pa jih mogoče slepiti s trditvijo, da je dosedanji gospodarski vzpon dosežek, za katerega ni bilo treba plačati visoke cene. Smog ostaja na dlaneh, v očeh in v grlu.
Smog prebuja demokracijo
Po trditvah nekaterih opazovalcev smog prebuja kitajsko demokracijo, saj se sredi ekološke sivine res prebuja pisan svet aktivizma nevladnih organizacij in posameznikov, slišati je zahteve po svobodi medijev in boju proti korupciji. Toda če pogledamo na razmere iz Pariza, se zdi, da niti rdeči alarm v 20-milijonskem Pekingu (objavili so ga tudi v številnih mestih na severovzhodu Kitajske) ne bo mogel dovolj močno spodbuditi resnično konstruktivnega prispevka azijske sile k primernemu sporazumu, ki bi ga bilo treba sestaviti danes v Parizu.
Udeleženci srečanja COP21 so tudi tokrat obtožili kitajsko delegacijo, da upočasnjuje pogajanja in poskuša oslabiti poskuse tistih, ki si prizadevajo vzpostaviti enoten sistem zmanjšanja izpustov škodljivih plinov v ozračje. Čeprav se je med Xijevim govorom na konferenci zdelo, da je kitajski predsednik pripravljen odločno ukrepati pri vprašanju podnebnih sprememb, so bile za zaprtimi vrati pogajalske sobe »zadeve precej bolj zapletene«, je povedal evropski komisar za podnebje Miguel Arias Cañete. Kitajska je ustvarila blok z drugimi državami v razvoju, zlasti tistimi z afriške celine, in vztrajno zavrača obvezno obnavljanje poročila o izpustih in sistema za spremljanje izpustov. Kitajska namreč še vedno razume podnebne spremembe kot težavo, za katero so odgovorni predvsem bogati.
Medtem ko si politiki v Parizu prizadevajo skleniti nov podnebni sporazum, morajo Pekinžani preživeti napad umazanije, o kateri razpravljajo na konferenci. Pri tem jim poskuša pomagati državna televizija, ki je na svoji spletni strani objavila nekaj »nasvetov o tem, kako preživeti smog«. »Smehljajte se in ostanite dobre volje,« pravi prvi nasvet, »upajmo, da bo jutri manj smoga.« Nato sledi nekaj tradicionalnih receptov – pijte veliko čaja, čim večkrat se useknite – in en zdravorazumski: »Ne kadite.« Enodnevno vdihavanje pekinškega zraka med rdečim alarmom je že tako enakovredno kajenju 40 cigaret.
